Z veliko ročnih spretnosti jih vsak drugače postavljajo že veliko prej, da lahko za božič in v naslednjih dneh njihove stvaritve zažarijo v svetlobi prazničnih luči. To je tudi zgodba o miru, upanju, sočutju, hvaležnosti, solidarnosti in neizmernem veselju.
Izgubljena vas iz otroških sanj
Davorin Legner postavi jaslice na domačem dvorišču na površini pet krat deset metrov. Tudi letos si jih bo od 24. decembra od 17. ure pa vse do 2. februarja 2025 mogoče ogledati na naslovu Ob Suhodolnici 21 v Slovenj Gradcu. Večje skupine mu je treba prej najaviti. »Podoba vasice z ozkimi potkami, lesenimi hiškami, dim, ki se vije iz dimnikov, in vonj po sveže pečenem kruhu so se mi vtisnili v spomin predvsem zaradi moje mame. Z zgodbami mi je risala slike življenja, kot je bilo nekoč. Morda je prav zato moja ljubezen do jaslic tako močna. Kadar ustvarjam hiške, mostove in pastirje, se počutim, kot da znova sestavljam tisto izgubljeno vas iz svojih otroških sanj. Vsaka hiška, ki jo naredim, nosi v sebi košček spomina – na domačnost, toplino in občutek varnosti, ki sem ga kot otrok poznal. Moja mama je bila srce naše družine. Njene zgodbe so bile vedno polne modrosti in nežnosti, ki jo premore le mati. Iz tistih zgodb je izšla tudi moja želja, da ustvarim svoje jaslice. Najprej sem jih delal za svojo družino – ženo in otroka, Anjo in Tomija. Nekaj mahu, lesen hlevček in kupljene figurice. Pozneje sem začel ustvarjati prave vasice. Vsaka hiška, ki sem jo izrezljal iz lesa, je bila poklon hišam mojega otroštva. Pastirji so me spominjali na obraze starih vaških mož. Potem je prišlo leto 2019, ko se je vse spremenilo. Moja žena je hudo zbolela. Nenadoma je vse, kar je bilo pomembno, delo, hobiji in skrbi, postalo nepomembno. V takih trenutkih se osredotočiš le na to, kako preživeti dan, ohraniti upanje in pomagati tistim, ki jih imaš najraje. Medtem nas je zapustila še moja mama. V enem letu sem izgubil dve opori – zdravje svoje žene in tolažbo, ki jo je nudila mama. Iskal sem nekaj, kar bi prineslo mir v vihar, ki nas je zajel. In takrat se je rodil moj prvi vnuk – Lovro. Njegov prihod na svet je bil kot luč. Njegov jok, njegov prvi nasmeh, ob njem sem znova začutil upanje, ki sem ga skoraj izgubil. Lovro je bil tisto leto naš mali čudež. In tedaj se je hčerki rodila ideja in spremenila moje jaslice. Odločil sem se, da bodo pomagale tistim, ki potrebujejo pomoč.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.