Prva premiera je bila 33 let in en dan pred tem, to pa je bila premiera osvežene, digitalizirane kopije in jo je Vinči Vogue Anžlovar načrtoval kot svoje slovo od javnosti. Ampak saj veste, človek načrtuje, bogovi se smejijo ali kako že. Vinči načrtovanega slovesa ni dočakal, umrl je dobra dva tedna prej, je pa zapustil izrecna navodila, da prireditev ne sme biti komemoracija. In ni bila.
Ni bilo žalobno, ni bilo patetično, niti malo, to pa še ne pomeni, da ni bilo solz. Bojan Emeršič je po projekciji povedal, da filma ni videl že kakšnih trideset let, pa še zdaj ga je videl samo polovico, ker so mu solze zalivale oči. Živahna projekcija je bila, veliko filmarjev je bilo tam, ki jim je Babica očitno budila spomine, saj so kar med filmom vzklikali in ploskali. Večinoma so se pa smejali.
Hecen lonček k obuditvi Babice je pristavil celo Statistični urad RS, ki očitno premore najmanj enega človeka z odličnim smislom za humor, pa so šli in prešteli slovenske babice: »V Sloveniji je več kot 325.000 babic. Podatka o tem, koliko jih v tem trenutku potuje na jug, nimamo, vam pa lahko ponudimo še natančnejšega: v Sloveniji je 230 babic s priimkom Jug.« Mi smo lahko celo še natančnejši: babica v filmu se ne piše Jug, omenjajo jo kot Saro B. Strokovnjakinj za babiško delo, se pravi poklicnih babic, imamo pa 357, nadaljuje SURS. »Torej Statistični urad vse vé, koliko žensk ima vnuke? Meni se zdi prav neverjetno! In zelo zanimivo!« se je čudila komentatorka na Facebooku. Meni se pa dejstvo, da ima država celo babice preštete, zdi rahlo srhljivo.
****
Še ena hecna stvar, tudi jaz Babice nisem videla dobra tri desetletja, nič me ni vleklo, da bi jo še enkrat gledala, ni se mi zdela nič posebnega. Potem mi je bila pa drugič veliko bolj všeč kot prvič, mogoče zato, ker sem gledala vse tiste naše igralce v filmu, eni so že umrli, drugi so se postarali, v Babici so bili pa vsi še tako čedni in mladi in rosnih ličk. Tudi Vinči je v filmu, to sem čisto pozabila, v ozadju igra bobne v neki skupini in tudi on je še mlad. Nima brade, ima pa kitke, se mi zdi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
