Pogosto smo kritični do javnih uslužbencev – včasih upravičeno, saj se zgodi, da ne razumejo svoje vloge, ki je predvsem v tem, da bi morali davkoplačevalcem olajševati življenje, ne pa izkoristiti vsako možnost, da nam ga z birokracijo otežijo. Ampak niso vsi enaki! Upravna enota Domžale je, tudi po komentarjih na družbenih medijih sodeč, strankam prijazna, o čemer sem se pred kratkim prepričala tudi sama.
Dan pred odhodom na počitnice sem poiskala potni list in me je kar zmrazilo, saj je potekel že pred meseci. Ker sem zadnja leta potovala večinoma po EU, je bil potni list malo rabljen, pa mi je ušlo, da kdaj tudi poteče … Ko se je pred meseci nečaku zgodilo enako, sem pametovala, kako je neorganiziran, in sem zdaj lahko srečna, da moj srček ni zamerljiv. Hitro mi je pojasnil, kako mu je uspelo v res kratkem času dobiti potni list, in tako sem se naslednje jutro še sama odpravila po njegovih poteh, najprej na UE Domžale. Že na spletni strani je bilo namreč jasno, da je v Ljubljani huda gneča: čakalna doba je skoraj mesec dni! Nečak je imel v Domžalah dobro izkušnjo, pa še mesto je na poti do Celja, kjer je Cetis – podjetje, kjer lahko najhitreje dvigneš nov dokument.
Vratar me je usmeril do vrat, pred katerimi je sedelo kakšnih sedem ljudi. V mislih sem se že poslovila od počitnic, saj sem pričakovala, da bom čakaaala, zame pa je bila pomembna vsaka minuta. A se je izkazalo, da je okenc več, in hitro sem prišla do proste uslužbenke. Povedala sem ji, da imam let že čez tri ure in da bi – kljub neznatnim možnostim – poskusila ujeti letalo. Presenetilo me je, da ni bila nič pikra, ampak izjemno razumevajoča. Takoj je poklicala šefico in ji razložila, da moram ujeti let. Da nameravam sama v Celje po potni list in da potrebujem njeno pisno potrdilo, da mi ga bodo lahko izročili. Vmes se je izkazalo, da stare fotografije niso več primerne, saj so se spremenila pravila in morajo biti usta na sliki zaprta. Tako sem vmes še tekla k najbližjemu fotografu. Še nikoli mi ni bilo tako vseeno, kako sem videti, in čez pet minut (!) sem že hitela s fotografijami v roki nazaj, uslužbenka pa je prijazno razložila človeku, ki je vmes že prišel na njeno okence, da mora najprej zaključiti postopek z mano.
Izkazalo se je, da fotografija ni bila najboljša. Program jo je zavračal, ker me fotograf ni dobro osvetlil. In veste, kaj se je zgodilo takrat? Če bi ugibala, bi si upala staviti, da bi me uslužbenka odslovila, ampak ne! Ona je sama popravila osvetlitev in program je po njeni intervenciji fotografijo sprejel! Ko sem dala še prstne odtise in podpis, pa je – in to, še preden sem plačala, saj sem tako pridobila kakšno minuto ali dve – klicala na Cetis, kjer izdelujejo dokumente, da jih je obvestila, kako zelo se mi mudi.
Nekateri hodijo v službo zaradi plače in ves čas gledajo na uro, kdaj bo minilo tistih osem ur. Nekaterim ure v službi minejo hitreje, saj so predani svojemu delu. Moj obisk na upravni enoti bi se lahko zaključil drugače – kak nezadovoljnež bi mi jih napel, zakaj sploh hodim v zadnjem hipu. Drug bi me še enkrat poslal na fotografiranje. Kak tretji sploh ne bi pomislil, da bi stvari pospešil s telefonskim klicem … No, na Upravni enoti Domžale pa so menda vedno prijazni, vedno skrbni, hitri, ustrežljivi. In zato sem na poti v Celje, kjer sem rekordno hitro dobila v roke potni list, in potem na letalu ter celo na ležalnikih ob toplem morju še kar razmišljala o svoji sreči in neverjetno prijaznih ženskah, ki s toplim nasmeškom urejajo stvari najhitreje in najkakovostnejše, kar je mogoče. Odslej me vse poti vodijo v Domžale!
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
