Če o prebrani knjigi ali filmu razmišljam še nekaj dni, potem vem, da so avtorji dosegli svoje. Predali so publiki oziroma bralstvu sporočilo, ni pomembno, kakšno, nekoga je vznemirilo, vznejevoljilo, spravilo v slabo voljo, druge pa je razpoložilo oziroma celo navdihnilo. Tu ni pravil. Kar je nekomu všeč, drugemu ni in obratno.
Isti dan, ko Kasper, cinično zabavni junak filma, dobi diagnozo rak, izgubi službo in tudi punca ga zapusti. Te življenje lahko še huje udari po glavi? Po spletu okoliščin se zaljubi v punco, ki jo sreča na skupnih terapijah onkoloških bolnikov. Najprej ga zavrača, očita mu brezbrižnost in norčevanje iz onkoloških bolnikov. »Veš, kaj je dobra stran mastektomije? To, da ženska potem hitreje plava,« jezno ponovi šalo z njegovih komičnih nastopov. Tik pred Kasperjevo kemoterapijo, ki mu bo scvrla vse spermije in ga naredila neplodnega, ona nepričakovano zanosi. Komik se odloči, da si bo pred neizogibno smrtjo uresničil življenjsko željo in uprizoril svoj zadnji stand up v največji dvorani v Oslu. Sooči se z vprašanjem, s katerim se ukvarjajo tudi zdravi ljudje, kadar so v bližini onkoloških bolnikov: Ali lahko stresam šale na račun svoje/njegove diagnoze? Se lahko hecam z bolniki oziroma na njihov račun? Če je odgovor ja, kakšen humor pa je primeren in dopusten? Bodo ljudje razumeli in sprejeli šale ali se bodo morda zgražali? In kdo se lahko sploh šali iz raka, tisti, ki ga nima, ali tisti, ki ga je dobil?
S podobnimi mejami politične korektnosti ali spodobnosti se včasih borim tudi sama. In seveda pazim, kako se pogovarjam s svojimi soborci. Nekateri so prestrašeni in občutljivi, ne prenesejo niti drobca črnega humorja, ki je v mojem življenju, to moram priznati, pogosta začimba. Drugi bolezen zanikajo in se znajo celo norčevati iz nje. Takšen je, recimo, moj kuhar in pa tudi prijatelj Jani, ki ima raka na trebušni opni. Pojma nisem imela, da se lahko maligne celice ustvarijo na enem takem majhnem, drobnem in skritem delu našega telesa. Pa da ga zdravniki tam celo odkrijejo – kapo dol. Ker je tumor stacioniran nekje na sredi globine njegovega telesa, je operacija kompleksna in rizična. Onkologi so mu zato predlagali najprej kemoterapijo, ki naj bi zmanjšala obseg tumorja, in šele potem bi ga s posegom odstranili. Sredi lanskega indijanskega poletja, tam nekje na začetku oktobra, ko smo zaradi podnebnih sprememb še vedno nosili kratke rokave, me Jani vpraša, ali grem z njim na zabavo, njegov prijatelj je namreč dobil dojenčka in praznujejo. »Oh, seveda,« rečem, »kam pa greva?« »V Bosno, v Hadžiće, blizu Sarajeva. Greva z mojim motorjem, za vikend, v nekaj dneh bova nazaj.« »Ehm, z motorjem?« vprašam zaskrbljeno. Že leta nisem bila na dolgi motoristični turi. Niti nimam kondicije, sploh pa ne za večurno sedenje na motorju. Sem po vsem tem onkološkem zdravljenju sploh še primerna za sopotnico na motorju? Bom zdržala teh nekaj sto kilometrov vožnje ali ne? Jani ima malo čez 60 let in je motorist od glave do pete. V življenju je več časa preživel na motorju kot na svojih nogah. Ima tudi mevlje v riti, ne najde miru in je vsak teden na novi motoristični ekskurziji. Zdaj, ko je pri nas ledena doba, se svaljka nekje na toplem, Španija, Portugalska, Maroko …, in mi veselo pošilja čudovite slike s svojega potepanja. A ko sva se oktobra, dva rakava bolnika, z motorjem odpravila na zabavo v Bosno, se nisem niti zavedala, kako daleč je v resnici Sarajevo. 537 km. To je slabih sedem ur vožnje z avtomobilom. Ali motorjem. A komfort vožnje v avtomobilu je neprimerljiv s tem, da si kot sopotnik ure in ure prilepljen na sedež motorja le s svojo zadnjico. Nimaš veliko izbire niti manevrskega prostora in nujno se moraš s telesom prilagajati vozniku, drugače lahko hitro pride do nesreče. Vse to sem že izkusila v preteklosti in me dolge vožnje ni bilo strah. Prav tako imam veliko zaupanja v Janijeve vozniške sposobnosti, vseeno so za njim tisoči in tisoči prevoženih kilometrov po vsem svetu. Nisem pa računala na to, da bo moj voznik med najinim potovanjem na kemoterapiji. Na prvem postanku, še pred izstopom iz države, me je namreč prosil za vodo, ker mora vzeti zdravila. »Kakšna?« sem vprašala. »Dali so mi kemoterapijo v tabletah,« je povedal neprizadeto, »to moram jemati vsak dan teden dni, potem pa se bodo zdravniki znova odločili, kako in kaj.« »Eeee …,« sem osuplo buljila vanj, »a se hecaš? Ti si na kemoterapiji in midva se voziva z motorjem 150 na uro?« (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.
