Najbrž mislijo, da bodo poležavali, brali, poklicali prijatelje iz otroštva in pospravili omare, pa bo čas minil. Nakar padejo v depresijo, se vlačijo naokoli kot megla in gnjavijo družinske člane, naj jim delajo družbo. Na pokoj se je vendar treba pripraviti, so govorili psihologi v tisti oddaji. Tako kot naša soseda, sem si mislila. Prej je skoraj nismo videli, odhajala je sredi noči in prihajala po sončnem zahodu, pozdravila ni nikogar, še odzdravila je le tu in tam. Potem pa nenadoma sama prijaznost. Končno imam čas za druženje, je gostolela po ulici, in končno si bo uredila vrt, ki je bil dotlej zaraščen s travo. Na penzion se je namreč temeljito pripravila, tako kot na vse, kar je kdaj počela v življenju. Njej se že ne bo zgodilo, da bi postala ujetnica turško-latinskih nadaljevank! Njen cenjeni soprog je spomladi med glasnim preklinjanjem z nekakšnim kultivatorjem preoral zanemarjeno trato in madam se je strastno vrgla v poljedelstvo. Nekaj motovilca in radiča je že uspešno zraslo, za kar imamo neprecenljive zasluge izkušenejši sosedje, ki smo ji od jutra do večera svetovali, kako in kaj. Peteršilj je namreč sejala kar sedemkrat, pa ni hotel na plan. Ko je že hotela tožiti trgovce, ki prodajajo piškavo seme, ji je babica diskretno razložila, da se peteršilj ne seje sedem centimetrov globoko. Kako da ne, moja mama ga je vedno skrbno zakopala v zemljo, da ga niso ptiči pozobali, se je čudila nekdanja direktorica zdravstvenega doma. Po tehtnem premisleku se je odločila, da bi veljalo tožiti proizvajalca semen, saj na vrečki ne piše, kako globoko je treba seme sejati. Navodila na semenih bi morala biti tako natančna, kot so pojasnila na zdravilih, je brundala okrog vogalov.
Ampak osmič je peteršilj vendarle vzklil, kar so pri sosedih proslavili z razkošnim piknikom in nanj povabili vso ulico. Kmalu sem ugotovila, da je bilo vabilo namenjeno predvsem zastonjkarskim vrtnarskim nasvetom, saj smo bili najbolj oblegani tisti, ki imamo obdelane vrtove. Sveže pečena penzionistka se je zadeve lotila z lekarniško natančnostjo. Pa saj imaš vse v knjigah in na spletu, se je glasno razburjal njen cenjeni soprog. Na tistem pikniku je objavila, da bo za njen rojstni dan še en piknik in da hoče za darilo od vsakega po nekaj čebulic tulipanov, da bo spomladi okrog hiše pisano morje cvetov.
In smo jih res prinesli, čebulice namreč. Potem je mineval čas, sosedska inšpekcija pa ni opazila, da bi bili tulipani tudi posajeni. Nobene panike, vse sem preštudirala, je rekla in pojasnila, da skrbno spremlja študije o podnebnih spremembah. Pred nekaj dnevi pa jo zasačimo na vrtu vso obupano, z goro čebulic in motiko, ki ni šla v zemljo, ker je zamrznila. Kaj pa zdaj, je hlipala. Najprej je pogrela velik lonec vode in skušala s kropom zmehčati zemljo. Trapa, se je drl skozi okno njen kemik, vse mikroorganizme boš uničila. »Ničesar ne smeš saditi v mokro zemljo,« se je z našega okna drla babica. Kaj pa naj naredim, je hlipala nesrečna vrtnarka. Gotovo bo še kakšna otoplitev, smo jo tolažili.
Danes zjutraj pa slišim na sosedovem vrtu pridušeno brnenje. Takoj, ko je šel njen kemik v službo, je soseda privlekla na vrt kabel in nanj priključila fen, z njim zdaj topi zemljo. In gleda naokoli, če bo še kje opazila kakšno žrtev in jo povabila, naj se ji pridruži s svojim fenom. Naš je pokvarjen, ji je sporočila babica. Imamo pa kalorifer in električni radiator.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
