Nazadnje se mi je to zgodilo za mizo, ki sem jo delila z dvema paroma – oba imata po dva otroka, fanta in punco. Otroka enega para sta visoko izobražena in ateista, otroka drugega para pa s poklicno izobrazbo in mlačno verna. Vsi štirje na koncu četrtega desetletja. Druži jih tudi to, da trije od štirih še zmeraj živijo pri starših, da nimajo otrok, celo partnerjev ne. Vsaj za dva vem, da sta imela v preteklosti dolgotrajne zveze. Kolega s Krasa, ki ima pet otrok, toži, da ima enega vnuka in očitno jih več ne bo.
K temu depresivnemu uvodu naj dodam še lanskoletno statistiko: prvič, odkar od 1921. leta spremljamo podatke o rodnosti, se je leta 2023 v Sloveniji rodilo manj kot 17.000 otrok, skupno 16.989. V primerjavi z letom prej je bilo rojstev za 3,6 odstotka oziroma 638 manj. 56,6 odstotka otrok so rodile neporočene matere, v povprečju stare več kot 30 let. Pa še to – približno 1300 otrok se letno rodi z biomedicinsko pomočjo, kar pri tako nizki rodnosti ni mačji kašelj. Čez kakšno leto jih bo nedvomno še več, saj je ustavno sodišče končno ukinilo omejitev pravice do zunajtelesne oploditve ženskam brez partnerja ali tistim v zvezah, ko zanositev ni mogoča. Skratka, samske ženske in lezbijke se ne bodo več za velike denarje (recimo 10.000 evrov) zatekale po pomoč v tujino, kjer takšnih predsodkov nimajo, ampak bodo na stroške zdravstvenega zavarovanja skušale spraviti na svet še kakšnega državljana. Desničarji so seveda planili pokonci (saj veste, otrok ima pravico do očeta in matere), škofje so tudi izrazili svoje izrazito nasprotovanje, ustrezni del državne birokracije pa je obljubil, da bo v enem letu pripravil potrebne zakone. Vmes pa bo odpeljal biološki vlak še kakšni ženski, ki bi rada postala mama.
Zgodba o preprečevanju umetne oploditve ženskam brez (zakonskega) moža ima več kot 20 let dolgo brado, izsiljena je bila na referendumu s sramotno nizko udeležbo in bo, upajmo, čez dobro leto res končana. Nasprotniki, ki imajo polna usta otrokovih pravic, naj vsaj malo pomislijo na mnoge v zakonu rojene punčke in fantke, ki jim oče in mama ne zagotavljata niti osnovne nege in varnosti. Hudobivnikove Mete so vzgojile na tisoče delavnih in poštenih nezakonskih otrok, samorastnikov; leta 1880 je bil vsak drugi otrok na Koroškem nezakonski, med njimi so bili kakopak tudi otroci duhovnikov. Le od kod toliko hinavščine? Ženske, ki so pripravljene na zapletene in ne prav prijetne postopke zunajtelesne zanositve, preklemansko dobro premislijo, v kaj se podajajo, in bodo za svoje otroke nedvomno dobro poskrbele.
V Sloveniji imamo oploditev z biomedicinsko pomočjo dobro urejeno, od leta 2021 tudi ni več omejitve, da je to mogoče le do 43. leta starosti. Za prvega otroka je dovoljenih šest (plačanih) poskusov, za naslednje pa po štiri. Bi se lahko zgodilo, da bi rojevale pri 61 letih, kot se je to nedavno zgodilo v Makedoniji, ko je ženska s pomočjo svoje zamrznjene celice rodila sina? Nekaj takšnih zgodb po svetu smo spremljali, rojevale so celo sedemdesetletnice, in to celo dvojčke. Neka Romunka je med nosečnostjo skoraj umrla, ugasnila je, ko sta imela sinova komaj pet let. Želja po rekordih pri zdravnikih in pri materinstva željnih ženskah je lahko tudi nevarna; otroci prestarih mater in očetov so lahko ogroženi zdravstveno, čustveno, pa tudi materialno. Mimogrede, čeprav časovne omejitve pri nas torej ni, so jo postavili ginekologi sami – čez 45 let pa res ne bi šli, pravijo.
Se je res tako težko prestaviti v kožo ženske, ki si želi postati mama, pa se to zaradi različnih okoliščin ne more zgoditi po naravni poti? Očitno nekateri, ki te dni protestirajo proti odločitvi ustavnega sodišča, mislijo, da so edino merilo normalnosti in moralnosti. Pa naj.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
