»Ne vem, kako je pri nas,« reče mirno, »ne ukvarjam se več z njimi (z državo, op. a.), odkar so koloniko prepovedali, ne da bi se s katerimkoli od terapevtov posvetovali, kaj pa si oni mislijo o tem. Ameriška zakonodaja, na primer, se v terapijo ne vmešava. Vmeša pa se v kakovost naprav, ki morajo biti dovolj dobre, da niso nevarne za ljudi. Pomembna je tudi izobrazba terapevtov. Po svetu je kar precej središč, kjer se lahko izučite za terapevta za koloniko, kar seveda ni poceni, zahtevajo tudi določeno stopnjo predhodne izobrazbe (najmanj srednja šola).« Z roko še vedno kroži po mojem trebuhu, a njen dotik ni več tako prijeten. Začenja me boleti nekje globoko znotraj, tam, kjer njeni prsti pritiskajo na moje notranje organe.
Bolečina je čedalje hujša, seli se po mojem trebuhu skupaj z njeno roko, od hudega se mi oči napolnijo s solzami, zaprem jih, da jih ne bi videla. Nerodno mi postane, a ne ker sem na mizi pred njo napol naga, temveč ker ne morem ustaviti joka. Da je sramota še večja, tudi stokam naglas, tako me boli. Ne spomnim se, kdaj me je kaj tako močno zvilo, da sem jokala kot otrok. Desetletja je od takrat. Niti ob prvih kemoterapijah, ko so me kosti pekle kot žareče cevi, nisem jokala. Zdaj pa je iz nekaj skritih solza nastal cel potok, ki mi nezadržno teče po obeh straneh obraza nekam pod vrat in v belo rjuho pod mano.
»Jokaj, če moraš jokati,« reče tiho gospa D. in me prime za roko. Z drugo roko pa neusmiljeno rovari po mojem trebuhu in mi povzroča peklensko bolečino. »Boli, vem. Zdrži, lahko pa tudi neham, če hočeš.« Odkimam s stokom: »Če sem prišla do polovice postopka, bom še do konca zdržala.« In solze znova privrejo kot slapovi, pod popkom me žge bolečina in se seli, zdaj me boli tu, zdaj spet tam. Čutim prste gospe D., kako se zadirajo globoko v moje črevesje, kako tam nekaj išče, praska in pritiska. Prevzame me nelagoden in čuden občutek, kot bi vstopila vame in mi z drobnimi zobnimi ščetkami čistila vsak konček črevesja. Bolečina se stopnjuje ob vsakem polnem žepku. Gospa D. ga prime, stiska, obrača, vleče, boli, kot bi mi čreva vlekla iz telesa, glasnega joka in stoka ne morem ustaviti.
Medtem si terapevtka mrmra v brado in me močno drži za roko: »Vse bo v redu, duša moja zlata. Vse bo v redu. Vem, da zdaj boli, mora boleti, ne gre drugače. Čutim zatrdline v tvojem trebuhu, veliko jih je, vsake posebej se moram lotiti. Prepusti se, ne upiraj se, dihaj, samo dihaj.« Zdaj ne vem, ali se mi že blede od vsega hudega ali je to samo posledica terapije, njen glas postaja vedno bližji in podoben hripavemu glasu moje mame. Imam tri leta, boli me trebušček, mama me boža po njem in po laseh, nežno mi šepeta ljubkujoče besede, ki naj bi pomirile prestrašenega otroka: »Spomni se, kaj sva se pogovarjali o povezavi med možgani in črevesjem, kako so si podobni tudi na zunaj, oboji skrivenčeni in polni zavojev kot orehovo jedrce? Povezava črevesja in možganov je kompleksna in dvosmerna, tvorijo neločljiv par in so kot najboljša prijatelja, ki neprestano reagirata drug na drugega, v dobrem in slabem. Še posebej to občutiš, kadar si pod stresom ali pa kadar začutiš zaljubljene metuljčke v trebuhu. Saj se tega občutka še spomniš, mar ne?« reče gospa D. in mukoma izdavim: »Presneti metulji, ves čas so prhutali v mojem trebuhu, pojma nimajo, koliko škode so mi s tem nanesli.«
Gospa D. se drobno zasmeje z nekakšnim ptičjim zvokom in nadaljuje: »Nekateri znanstveniki črevesje imenujejo kar drugi možgani. V njem je namreč več živčnih celic kot kjer koli drugje v telesu zunaj možganov. Naš živčni sistem je zapletena nevronska mreža z več kot 500 milijoni nevronov, ki delujejo v našem prebavnem traktu, ključni v tej zgodbi pa so črevesni živčni sistem, črevesni mikrobiom in vagusni živec. Slednji je glavna povezava med njimi; prenaša senzorične informacije o razmerah v črevesju iz črevesnega živčnega sistema v možgane in obratno.«
Gospa D. zdaj z obema rokama hitro kroži okoli mojega popka, moja notranjost se trese in vrti kot centrifuga. »Skoraj 80 odstotkov limfnega obtoka je nastanjenega v prebavnem traktu, ki deluje kot naš sekundarni krvni obtok in čisti odpadke iz naših tkiv. Če je zapacan tako kot naše črevesje,« nadaljuje mirno in neprizadeto, »to samo pomeni, da strupi in kemikalije prehajajo iz prebavnega trakta v limfni sistem ter vplivajo na delovanje naših možganov.«
Čedalje težje prenašam divji ples svojih črev, vse v meni se trese in drhti, njen ptičji glas kljuva v mojih možganih: »90 odstotkov serotonina, hormona sreče, proizvedemo v sluznici, ki prekriva naš prebavni trakt. Ta hormon pa je glavni gradnik naših nevrotransmiterjev, potuje v krvni obtok in možgane ter igra ključno vlogo pri razpoloženju, kot sta depresija, tesnoba in nespečnost.«
Poboža me po laseh, z brisačko mi obriše solze, ki še kar lovijo druga drugo: »Ah, no. Pa saj ni bilo tako hudo?! Vidiš zdaj, kako je vse v našem telesu povezano med sabo? Enako kot v naravi, neprekinjen krog sosledja. Potrpi zdaj še malo, ljubica, skoraj sva na koncu. Po temni noči vedno zora pride, to pa že veš, kajne?« Nemo prikimam, v sobi je slišati samo brnenje stroja, ki iz telesa srka naplavine in usedline, ki jih ne potrebujem več, ter moje glasno smrkanje. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 51, 18. december, 2023.
