Zdi se, da zgodbam o mučenju živali ni konca. V medijih kar naprej beremo in poslušamo o kravah, ki do trebuha stojijo v gnoju, o sestradanih konjih, psih, ki se jim verige zažirajo v vrat, o zavrženih hišnih ljubljenčkih. Vse prepogoste pa so tudi zgodbe, kjer ne gre »le« za mučenje z zanemarjenjem, temveč za čisto pravi sadizem, kruto znašanje nad živalmi, ki je namenjeno izključno bolnemu užitku.
Pred kratkim je zaokrožil posnetek mučenja živali, ki naj bi nastal v Pamečah pri Slovenj Gradcu. Trije mladostniki so posneli, kako za zabavo pretepajo in trpinčijo nemočne živali, ter svoje kruto početje opremili celo z glasbeno podlago. Julija so pretreseni opazovalci policiji v Kopru prijavili pijanega 67-letnika, ki je svojega psa privezal na moped in vlekel po cesti. Ko je revež poginil, ga je preprosto odvrgel v smeti. V zadnjih letih so javnost pretresale zgodbe o tem, kako so pasjega mladiča vrgli v vročo vodo, prerezali psu vrat, psičko namerno povozili z motorjem, v smeti odvrgli napol mrtve zajčke.
»Samo v našem rajonu smo v enem letu imeli tri primere mučenja živali,« pripoveduje Mojca Furlan iz Društva Reks in Mila. »Eden so ti trnki, za katere upamo, da jih ni pojedel noben kužek, lanskega decembra so na Jeprci lastnikom odvzeli breji psički, ki so ju stradali in pustili ležati zunaj na ledenih tleh, poleti pa smo reševali mucko, ki ji je nekdo pri živem telesu populil kremplje iz tačk.«
Psihološki profil mučitelja
Takšne ideje se rodijo iz čiste zlobe, pravi Furlanova. »To so psihopati brez duše, brez vsakega sočutja. Njihov namen je izključno ta, da se žival muči, da jo boli, da trpi.«
Študij, v katerih so psihologi in strokovnjaki za vedenje preučevali vedenjske vzorce mučiteljev živali, je veliko, vendar ne dajejo enotnega »psihološkega profila«, ki bi veljal za vse mučitelje živali. Kljub temu pa obstajajo nekateri splošni vzorci in lastnosti, ki zaznamujejo ljudi, ki uživajo v trpljenju nedolžnih bitij. Mučitelji živali praviloma kažejo pomanjkanje empatije, sposobnosti sočustvovanja z občutki drugih. Težko razumejo ali delijo čustva in trpljenje drugih bitij, tuja bolečina jih pušča hladne ter neprizadete. Mučenje živali jim daje občutek moči in nadzora. Ob tem se počutijo večvredni od trpinčenega bitja, ki ga imajo popolnoma v oblasti. Mučitelji živali se pogosto nasilno vedejo že kot otroci. K sadizmu do živali so po raziskavah bolj nagnjeni tisti, ki so v otroštvu tudi sami doživljali nasilje ali zlorabo. Nasilni niso le do živali, temveč tudi ljudi okoli sebe. Na splošno imajo težave z odnosi, v katerih želijo predvsem šefovsko vlogo. Z odraščanjem se njihova agresija pogosto samo še stopnjuje. Ti ljudje nimajo slabe vesti in ne obžalujejo svojih dejanj, nekateri pa lahko kažejo tudi druge psihopatološke značilnosti kot na primer narcisizem, manipulatorstvo in antisocialno vedenje.
Pri vsem tem ni čudno, da imajo z bivšimi lastniki, ki jim je veterinarska inšpekcija odvzela živali, stalne težave tudi v zavetiščih. Mnogi zahtevajo svojo žival nazaj, čeprav so z njo grdo ravnali in ji povzročili trajno škodo – tako telesno kot duševno. Kletvice, kričanje in grožnje so pogosti, včasih pa grejo še dlje. Le spomnimo se, kako je poleti bivši lastnik psa s puško hodil ustrahovat zaposlene v Zavetišču Horjul.
Mučitelji živali, žal, preredko nosijo posledice svojih dejanj.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 51, 18. december, 2023.
