Sramota se je največkrat začela že na mejnih prehodih in železniških postajah ter nadaljevala na bencinskih servisih, pa tudi v gostiščih ni bilo vse, kot je treba. Čeprav smo se zavedali, da bomo obtoženi »straniščnega novinarstva«, smo z veseljem pograbili idejo, saj »kar je dobro, ni slabo«.
Najprej smo obiskovali veceje namensko, potem smo še na službenih poteh pokukali v kakšno tovrstno svetišče, vse smo seveda fotografirali in natančno zapisali, kdaj smo bili tam. No, seveda smo lepo urejene sanitarije tudi pohvalili. Kmalu nam ni bilo več treba iskati grešnikov, ker so nam bralke in bralci kar sami pošiljali dokaze o tovrstnih svinjakih. Lastniki ožigosanih vecejev so v glavnem reagirali dokaj prizadeto; malce so se izgovarjali, da smo prišli v problematičnem trenutku, predvsem pa so obljubljali, da bodo odtlej sanitarije zares zmeraj čiste. Neredki so zanemarjene veceje celo preuredili. Začeli smo opažati, da so na vidno mesto lepili listke, kdo je tisti dan odgovoren za čistočo. Akcija, ki smo jo opravili namesto sanitarnih inšpektorjev, je bila nadvse uspešna.
Na to sem se spomnila ob nedavnem svetovnem dnevu stranišč, ko je Društvo za kronično vnetno črevesno bolezen že petnajstič podelilo priznanje za naj javno stranišče (akcijo podpira tudi Srebrna nit). Komisija je prevozila skoraj 5.000 kilometrov in obiskala 180 javnih vecejev. Med mestnimi občinami je zmagalo Novo mesto, med preostalimi Črnomelj, med bencinskimi servisi se je najbolj izkazal Petrol v Vrtojbi.
Komisija pa podeljuje tudi straniščne metlice (ve se, čemu služijo) in dobile so jih Mestna občina Koper in Občina Gornja Radgona, med bencinskimi servisi pa Petrol Voklo. Kriterijev za podelitev plusov in minusov je veliko, jaz pa bi si drznila pripomniti, da neprimerne in umazane sanitarije pri nas skoraj niso več problem. Pred mesecem sem bila v Toskani, kjer so javna stranišča samo v večjih trgovskih centrih (vstopnina en evro), sicer pa se moraš znajti, kot veš in znaš. V večini bifejev in restavracij, kamor se popotnik zateče, imajo eno samo stranišče – za moške, ženske in osebje, pa tudi higiena ni na prav visoki ravni! Pa saj je tako tudi na najbolj obljudenih trgih v Rimu, izgovor pa – mestna središča so pač starodavna in prostora ni. Je pa res, da te nikjer ne gledajo grdo, če vdreš v njihovo stranišče, ko se mudi. Še nasmehnejo se in ti pomahajo.
Pri nas pa ni čisto tako. Vecejev, kamor se lahko zatečejo mimoidoči, je preprosto premalo. V »najlepšem mestu na svetu« je v Tivoliju veliko parkirišče, kamor se vsak dan zliva veliko ljudi, ki pridejo v Ljubljano po opravkih, od tam se tudi odpravlja množica izletnikov, olajšati pa se nimajo kje, razen bolj drzni moški za kakšnim grmovjem. Bolje poučeni se zatečejo v tivolski bazen, ki neprostovoljno opravlja tudi funkcijo javnega veceja, kaj pa naj sicer rečejo mencajočim popotnikom? In takšnih neprijetnih lokacij je po Sloveniji zelo veliko. Vsi gostilničarji niso prijazni, če hočeš skruniti sanitarne prostore, pa nisi njihov gost, na nekaterih bencinskih servisih, kjer ne pobirajo uporabnine, moraš prosjačiti za ključ, enako je v številnih uradih, pa celo v ambulantah. Da ne govorimo o tem, da mnoga javna stranišča ob določenih urah zapirajo, da se potem tam ne bi dogajalo kaj nedovoljenega, ali so celo odprta sezonsko.
Skratka, za ljudi, ki imajo težave z odvajanjem, ki so gibalno ovirani in ne zmorejo hitre hoje od Tivolija do Tromostovja, pa tudi za vse druge, ki imajo normalne potrebe za straniščno intimnost, je lahko odhod od doma prava nočna mora. Saj smo že vsi kdaj doživeli največje možno olajšanje, ko smo se končno znašli v bližini odrešujoče školjke, pa četudi je bila umazana in na mrzlem, kajne?
Prispevek iz rubrike Ob robu je bil objavljen v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
