»Mene je vrglo čez ograjo. Ko sem pristala na tleh, sem bila nezavestna. Na srečo je bil moj mož, čeprav ni čutil nog, toliko priseben, da me je namestil v položaj za nezavestnega in s tem preprečil morebitno zadušitev. Najslabše jo je odnesel prijatelj, ki ni več kazal znakov življenja. Ni dihal, srce mu ni več bilo. Življenje mu je rešil zdravnik iz Švedske, ki je prišel iz ene od koč. Začel ga je oživljati, prijatelj je zadihal, še preden so prišli reševalci.«
Prva pomoč mora postati del kurikuluma v vrtcih in šolah!
Tako se nesreče spominja zdravnica Eva Pogačar, specialistka anesteziologije in reanimatologije, gorska reševalka, do nedavnega predsednica strokovnega centra Rdečega križa Slovenije, nekdanja zdravnica reševalka letalka ter zdravnica helikopterske enote nujne medicinske pomoči. Pravi, da življenje od nesreče doživlja drugače. »Človek si ne more predstavljati, kako hitro se ti lahko življenje spremeni. Mi takrat sploh nismo šli v hribe, šli smo zgolj na izlet in kupit sir. Ko nas je zadela strela, ni prav nič kazalo na nevihto. Strele sploh nisem videla niti slišala groma.« Posledice udara strele, pove, so bile hude. »Mož mi je pozneje povedal, da me je zvilo, kot bi imela epileptični napad. Šlo mi je na bruhanje, zvonilo mi je v ušesih, videla sem svetlobo, pol ure nisem čutila nog. Poznejši zdravniški pregled je pokazal, da sem si ob padcu poškodovala tudi dve vretenci.« Brez ustrezne hitre pomoči se ne bi dobro končalo.
Srčni zastoj vsako leto doživi več kot 1.500 oseb
Strela je izreden dogodek, a življenje lahko nenadoma visi na nitki iz številnih razlogov.V Sloveniji se, denimo, petim do šestim osebam na dan zaustavi srce in ugasnejo osnovne življenjske funkcije, razloži Pogačarjeva. »Če takrat ob tebi ni nikogar, da bi ti pomagal, to pomeni konec. Razlogov za srčni zastoj je veliko, lahko je posledica infarkta, možganske kapi, zastrupitve, udara elektrike, strele … Ni pa nujno, da vsak infarkt, kap ali kaj drugega povzroči srčni zastoj. Zato je pomembno, da znamo prepoznati stanje, v katerem je prizadeti, in pravilno ukrepati. Da je nekaj hudo narobe, vemo, če se človek pred našimi očmi dobesedno sesede, pade na tla kot prazna vreča. Težje je srčni zastoj prepoznati, če nekdo že leži na tleh.« V obeh primerih, razloži zdravnica, pa je pristop enak.
»Najprej ocenimo, ali je okolje varno tako za nas kot za tistega, ki leži na tleh, nakar preverimo, ali se odziva. To naredimo tako, da pristopimo od spredaj, da nas lahko vidi, se predstavimo, pokličemo in vprašamo, ali kaj potrebuje. Če ugotovimo, da je neodziven, ga najprej nežno, potem malce močneje stresemo za ramena. Če se še vedno ne odzove, preverimo, ali diha. Uho prislonimo na usta in nos, obenem pa opazujemo, ali se prsni koš dviga in spušča. Če v desetih sekundah ne zaznamo dihanja, vzamemo telefon, izberemo funkcijo za prostoročno klicanje in pokličemo 112. Ko vzpostavimo zvezo, dispečerju razložimo, kje smo, telefon odložimo ob človeka in začnemo z oživljanjem.« Kadar se znajdemo v taki situaciji, je dobro, da nismo sami. »Medtem ko eden govori po telefonu, drugi človeku stiska prsni koš.« Stiskati prsni koš pomeni, razloži Pogačarjeva, da na sredino prsnega koša vzdolžno položimo dominantno dlan, čez njo pa drugo dlan in prepletemo prste obeh rok. Ko imamo roke v pravilnem položaju, začnemo pritiskati. »Po tridesetih stiskih na prsni koš naredimo dva vpiha. Človeku s palcem in kazalcem zatesnimo nosnici, z ustnicami objamemo usta in vpihnemo. To ponavljamo, dokler ne začne dihati, ne pride pomoč ali nam nekdo ne prinese AED (defibrilatorja).«
Usodno tudi stanje šoka
Poleg srčnega zastoja je za človekovo življenje lahko usodno tudi stanje šoka. »To je takrat, ko je preskrba tkiv s kisikom slaba. Lahko se zgodi, če človek močno krvavi, ima hude opekline ali doživi anafilaktični šok (gre za življenjsko ogrožajočo alergijsko reakcijo). Ko se žile močno razširijo, odpove krvni obtok, lahko tudi srce. Šok je do neke faze povraten, ko pa je škoda na tkivih zelo velika, tkiva odmrejo in je škoda nepopravljiva.« Kako ravnamo, če sumimo, da je nekdo v šoku? »Nemudoma pokličemo 112. Če je nekdo v šoku zaradi hude krvavitve, je odločilna naša pomoč do prihoda reševalcev. Nujno moramo namreč zaustaviti krvavitev. Zaustavljamo jo tako, da tiščimo s prsti preko gaze ali čiste tkanine direktno v rano, če pa je rana na okončinah, naredimo prevezo. Pomembno je, da je široka vsaj 5 cm. Če je trak, iz katerega naredimo prevezo, preozek, bomo uničili tkivo. Ko najdemo ustrezen trak, ga zavežemo in vrtimo, pomagamo si s kakšnim trdim predmetom, da postane preveza čvrsta.«
Še nekaj koristnih nasvetov
Če nekdo doživi panični napad in hiperventilira, Pogačarjeva svetuje, da mu ponudimo vrečko, v katero diha. »Tako lahko podiha ogljikov dioksid. Ko namreč dihamo normalno, vdihujemo kisik in izdihujemo ogljikov dioksid. Pri paničnem napadu pa dihamo pregloboko in izdihamo preveč ogljikovega dioksida. To povzroči, da človek dobi krče in ga začne mravljinčiti.« Kako pa zaustavimo krvavitev iz nosu? »Glavo je treba nagniti naprej in močno zatisniti nosnici.« Kaj pa prva pomoč pri duševnih stiskah? »Prvi ukrep je pogovor. Obstajajo tudi tečaji za laike, na katerih vas naučijo, kako se pogovarjati. Vendar tudi če niste opravili tečaja, pustite prizadeti osebi, da govori, ali samo bodite z njo.«
Prva pomoč v vrtcih in šolah kot del osnovne izobrazbe
Ker Pogačarjeva verjame, da čisto vsak lahko pomaga po svojih močeh, celo zelo majhni otroci, si že nekaj let prizadeva, da bi prva pomoč postala del kurikuluma v vrtcih in šolah. »Znanje prve pomoči mora postati vrednota in del osnovne razgledanosti vsakogar izmed nas.« S somišljeniki je svojo idejo že pred nekaj leti predstavila ministrstvu za vzgojo in izobraževanje ter Zavodu RS za šolstvo. »Trudimo se, da bi pristojne prepričali, da mora znanje prve pomoči postati del osnovne izobrazbe. Evropski podatki namreč kažejo, da imajo najvišjo stopnjo preživetja po zastoju srca v državah, ki imajo izobraževanje iz oživljanja že v osnovni šoli.« Pogačarjeva pove, da so jim pristojni zdaj obljubili, da jih bodo povabili k sodelovanju ob prenovi kurikuluma. »Dogovarjamo se tudi z vrtci, kjer smo že prišli dlje kot v šolah. Prav se mi zdi, da že majhni otroci izvedo, kaj sploh je prva pomoč in kako pomembno je, da pomagajo, če je nekdo v stiski. Večina jih je v tej starosti že sposobna poklicati 112.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
