Ali moram biti resna, je Nastja Holc vprašala med fotografiranjem. Ne! sva zavpila s fotografom. In ji je obraz takoj ožaril nasmeh. Ker že res, da se pogovarjamo o resnih stvareh, ampak je prav, se mi zdi, da se vidi, da sta v tej »hiši mraka, teme in obupa«, kot zapor vidi večina ljudi, včasih tudi smeh in toplina. In upanje. Njej ga nikoli ne zmanjka.
Mi ne sodimo
»To je skupek različnih vej psihologije, pedagogike, kriminologije, penologije, v bistvu vsa področja, ki se dotikajo prestajanja kazni. Človeška patologija me je od nekdaj zanimala, v katere razsežnosti gre lahko um, v bistvu me je iz radovednosti vleklo v to smer,« odgovarja na vprašanje, zakaj se je odločila za študij socialne pedagogike.
Prakso in pripravništvo je opravljala v Prevzgojnem domu Radeče, kjer vzgojni ukrep prestajajo mladostniki, nekdo je ta dom imenoval »zadnja postaja za mlade pred pravim zaporom«. A ko ji je pripravništvo poteklo, tam ni bilo možnosti zaposlitve, pa se je zaposlila na Dobu, kjer je zdaj že deveto leto. Ali se da, previdno tipam, pri mladih doseči več kot pri odraslih obsojencih v zaporu, ki so že izdelane osebnosti? Odvisno od posameznika, odgovarja, »ampak mogoče pri mlajših še več energije vlagamo v to, da bi šli na pravo pot, življenje je še pred njimi. Mogoče je več upanja, več entuziazma pri delu – čeprav ti ga tudi tukaj ne sme zmanjkati, ker to te drži pokonci.« Ja, ampak kako si zagotoviš tako neizčrpno zalogo navdušenja in optimizma? »Predvsem je pomembno, da imaš in znaš uporabiti filtre, si sčistiti glavo, ključno je, da si v redu sam s sabo. Pomembna je osebna psihohigiena in to, da se postavimo na pravo mesto, da sploh lahko funkcioniramo v taki službi.«
Tole vedno sprašujem ljudi v poklicih, kjer pomagajo drugim in si nalagajo breme tujih usod: kje, predvsem pa kako zvečer potegneš črto, to so namreč poklici, kjer po izteku delovnega časa ne moreš kar zapreti vrat in pustiti vsega tam, odložiti bremena in ne misliti na ljudi, ki vate polagajo svoje upe. »Saj to ni leta in leta trajajoča krizna situacija, ampak v določenih fazah se pa zgodi, da pač človek pade na tla, na dno, in takrat je težko, kajti tudi ti, ko delaš z njim, mogoče to podoživljaš. Da bi domov nosila zgodbe … saj se tudi zgodi, načeloma pa se znam odklopiti – doma je doma, služba je služba. Se te pa dotakne, določene zgodbe se te zelo. Lagala bi, če bi rekla, da ne. Vsi smo krvavi pod kožo. In četudi imamo rešetke na oknih svoje pisarne, nimamo z njimi omejenih misli in čustev …«
Ne, odkima, povratništva ne jemlje kot osebni poraz. »Če bi ga, bi izgubila smisel svojega dela. To so odrasli, polnoletni, opravilno sposobni moški, mi ne moremo prevzemati odgovornosti za njihova dejanja, še vedno so storjena zavestno. S povratniki delamo enako kot s tistimi, ki so prvič v zaporu. Sicer je ima pri določenih stvareh povratništvo obteževalna okoliščina, ampak z njimi delamo enako; enako se nam zdi pomembno, da se jih motivira in vključujejo, enako se pogovarjamo z njimi. Nismo tam, da sodimo, za to so sodišča; mi smo tam za to, da se z njimi ukvarjamo.« Brezupnih primerov ni, je prepričana.
Naj vedo, da sem tam
Veste, kako vam v banki vsakih nekaj let zamenjajo osebnega bančnika, da se ne bi preveč spoprijateljili? No, v zaporu razmišljajo drugače. Sama nekega obsojenca spremlja že šest let. »Zame je odnos ključnega pomena, da mi nekdo zaupa in ve, da sem tam, da se lahko obrne name. Šele ko zgradiš odnos, lahko začneš z obsojencem dejansko delati, odnos je pogoj za možnost vplivanja ter doseganja sprememb v razmišljanju in vedenju posameznika.«
A verjetno je težko ostati nevtralen, če imaš opravka z nekom, za katerega veš, da je moril ali posiljeval?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.