Z zanj značilnim cinizmom se je spravil na hrvaške duhovnike, ki kršijo celibat, še posebej na škofa, ki je problem rešil tako, da je pedofila prestavil v drugo faro. Češ da je že dovolj star in najbrž nima več »teh potreb«. Duhoviti Šprajc se je pozabil vprašati, ali morda duhovniki uporabljajo viagro, da bi nekoliko podaljšali poželenje, ki jim ga je bog dal, Cerkev pa prepovedala. Komentarji, ki so se vsuli, v glavnem ploskajo slavnemu komentatorju, je pa tudi nekaj takšnih, ki dvomijo, da sta duhovičenje in sarkazem primerna v tako resnih temah.
Vprašanje seveda je, ali sploh še lahko s hladnim razumom in uglajenim besednjakom komentiraš vsakodnevno farso na nacionalni televiziji, ki jo očitno spremljamo le še mazohistični gledalci. In upamo, da se bo zgodil čudež, še preden zmeljejo mlini na ustavnem sodišču. Pa očitno še ne bodo. Sodnik Rok Čeferin se je že na začetku odločanja o zakonu o RTV izločil in s tem zamajal ideološko uravnoteženost varuha ustave. V normalnih demokracijah imajo v takšnih primerih nadomestne sodnike, pri nas pa ne. In zdaj se je z različnih koncev pojavila zahteva, da umaknejo še tri sodnike. Sodišče se bo torej ukvarjalo s samim seboj namesto z zakonom o RTV, ki naj bi ustavil pustno rajanje po javni televiziji, ki vse bolj postaja bordel. Nora TV, nihče ji več ne reče »nova«, se z velikimi koraki in polnimi škatlami idej seli na nacionalko. To smo še pred dobrim letom cinično napovedovali, misleč, da se ne more zgoditi, pa se je – nezakonitemu generalnemu direktorju se je pridružil nezakoniti Urbanija in zdaj oba veselo pustošita po javnem servisu, čeprav je sodišče odločilo, da bi morala oba oditi. Oziroma se prejšnja dva, nezakonito odstavljena, vrniti.
Pa kaj, če najuglednejši novinarji nacionalnega radia in televizije stavkajo? V poročilih vse tja do Odmevov so bili mimogrede omenjeni le kot »eden od treh sindikatov«. Nergači pač. O vsebini nič. Le Pirkovičeva sluzasta žalostinka, kako stavkajoči ne spoštujejo onih drugih, ki mislijo drugače, in jih je seveda naštel. O tem, da so izginile najbolj gledane oddaje, da strmo pada gledanost, da izginjajo novinarji, prihajajo pa amaterji, ki so plačani veliko bolje od neubogljivih starih bajt, ni bilo komentarjev. Niti o tem, da novinarje, ki bi radi svoje delo opravili profesionalno, neznosno šikanirajo in ovirajo. Igor Bergant je barvito razložil tisto, kar gledamo v praksi drugod – če hočeš ukiniti demokracijo, najprej umoriš javne medije. Točno to počne trenutno vodstvo, oblast pa nemočno dopušča.
Gledam informativne oddaje dan po stavki. V vseh treh dnevnikih nastopa z istim prispevkom Golob z romunskim računom. Kot prva in najpomembnejša novica, tako rekoč ekskluzivna atomska bomba. Iz Ukrajine se oglaša Areh, ki so ga že zasačili, kako v studiu pripravlja prispevke iz tujih posnetkov in ga sploh ni na bojišču. Predsednik mednarodne nogometne druščine je znova Čeferin, nacionalka predvaja le del njegovega govora, komercialka se potrudi in poišče komentarje drugih o tem, zakaj je bil izvoljen brez konkurence. Ah, seveda, o novinarski stavki še zmeraj nič, čeprav bi dan po njej lahko zbrali relevantne komentarje. Informativne oddaje so zmetane skupaj z lopato, mnogih tujih govorcev sploh ne prevedejo, Odmevi se le redko začnejo ob 22. uri, pač so, ko so.
Dober poznavalec medijev je vzdihnil, da bomo morali prej ali slej narediti tako kot Francozi, ki so vse novinarje na javni televiziji odpustili, potem pa selektivno sprejemali nazaj. Še prej pa bo treba iznajti nekakšno možgansko viagro, ki bo sodnikom povečala poželenje po čim hitrejši rešitvi farse na nacionalki. Žal pa je trenutno tudi ustavno sodišče v podobnem položaju.
