Ali to, da isti krvni pripravek za predelavo v zdravilo stane petkrat manj kot tisti, ki je namenjen transfuziji. Vse to pa za slovenske bolnišnice pomeni milijonske stroške vsako leto. Stroške, o katerih se prevprašuje dr. Samo Zver, predstojnik hematološke klinike in odstopljeni predsednik Strokovnega sveta za preskrbo s krvjo. Kot drugi zdravniki, ki so poskušali delati dobro v sistemu, kjer večini preprosto ni mar ali pa zasleduje svoje lastne interese, je ugotovil, da ničesar ne bo premaknil niti za milimeter.
Pri ministrstvu, pristojnem za zdravje, deluje Strokovni svet za preskrbo s krvjo (SSPK), ki obravnava strokovna vprašanja preskrbe s krvjo, svetuje pri oblikovanju nacionalne politike in strategije ter zbira podatke o preskrbi s krvjo. Pred slabima dvema letoma je minister Pokljukar na mesto predsednika imenoval prof. dr. Sama Zvera, spec. internista in hematologa, predstojnika Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana, profesorja na medicinski fakulteti v Ljubljani in prejemnika prestižne nagrade državljan Evrope 2021.
Ta se je naloge lotil tako kot vsake – zavihal je rokave in poskušal premakniti mlinsko kolo, ki tako kot v večini slovenskih zdravstvenih vrtičkov škripa in se zatika. Konec koncev je že prej zastopal UKC pri nesoglasjih z Zavodom za transfuzijsko medicino, s katerim je kot zdravnik za kri neločljivo povezan. Morda bo kot predsednik SSPK lahko težave končno uredil, si je mislil. Morda bo s svojo energijo in voljo pregnal apatijo. A sledili so razočaranje, jeza in na koncu nemoč, tako dobro znana vsem zdravnikom, ki poskušajo v zdravstvenem sistemu kaj premakniti. Ko je ugotovil, da se znotraj sistema (že spet) ne bo nič premaknilo, uredilo ali vsaj razjasnilo, je odstopil in se odločil na probleme opozoriti javnost.
»V hematologiji delam že 30 let in mislil sem si, da bom lahko na tem mestu s svojo strokovnostjo, odločnostjo in željo po izboljšanju stanja ustavil to, da gremo v zdravstvu v smeri tega, da narobe postaja prav in da to nikogar več ne moti. Uštel sem se,« razlaga dr. Zver. »Po eni strani se boriš proti močnim interesnim skupinam, po drugi strani pa te obkrožajo ljudje, ki jim je vseeno in dopuščajo, da se zdravstvu dela škoda.«
Razlog, da se je odločil javno izpostaviti? Netransparente in nerazumljivo visoke cene krvnih pripravkov, vprašanja brez odgovorov in anemičnost pri rešitvah, katerih smotrnost je še slepcu vidna.
Dražje kot v Nemčiji
Najdragocenejša tekočina na svetu ni nafta, še voda ne. Najdragocenejša tekočina na svetu je kri. Krvodajalci s svojo človekoljubnostjo dobesedno rešujejo življenja ljudem, ki jih nikoli ne bodo spoznali. Zastonj. Ker je prav. Prav pa bi bilo tudi, da se z njihovo krvjo ravna etično in se z njo ne kuje dobička oziroma razmetava z denarjem zdravstvene blagajne, ki ga primanjkuje na vsakem koraku. Prav to pa se po mnenju dr. Zvera dogaja pri cenah, ki jih za krvne pripravke zaračunava Zavod za transfuzijsko medicino (ZTM).
V UKC Ljubljana so od januarja do oktobra lanskega leta za krvne pripravke plačali 6.310.000 evrov. Zaradi 15,6-odstotnega povišanja cen bo račun za celo leto višji za slab milijon evrov. To so velike številke, še posebej za ustanovo, ki konstantno posluje v rdečih številkah. Cenik krvi je zato za dr. Zvera izjemno zanimivo branje. A v njem najde več vprašanj kot odgovorov. Eno je denimo to, zakaj se cena istega pripravka razlikuje tudi za petkrat glede na to, ali je namenjena bolniku ali za izdelavo zdravila. Ampak naj najprej na kratko razložimo, kakšna je pot krvi, potem ko jo odvzamejo krvodajalcem. Polno kri, kot se reče taki, ki nam teče po žilah, predelajo v tri krvne pripravke – koncentrirane eritrocite, trombocitno plazmo in plazmo. Plazmo več darovalcev združijo in predelajo. Iz večjega dela pripravijo krvna zdravila – albumine in imunoglobuline, manjši del pa gre v bolnišnice in k bolnikom. »Ta ista plazma stane 18,75 evra za enoto (200 ml), če gre za predelavo, in kar 82,06 evra, če se porabi v bolnišnici,« opozarja dr. Zver. »V letu 2022 smo v UKC porabili okoli 6.000 enot plazme in zanjo plačali 492.000 evrov. To je kar 380.000 evrov več, kot bi stala enaka količina plazme za predelavo, čeprav je obdelava plazme za oba namena popolnoma enaka.«
Vabimo vas, da si nadaljevanje prispevka preberete v reviji Jana, št. 15., št. 15, 11. 04. 2023.
