Vsakega 21. februarja slavimo mednarodni dan materinščine. Letos je padel na torek, prejšnji torek, in smo slovenščino razposajeno slavili v ljubljanski Kinoteki. Kako izkazuješ slavo materinščini na njen veliki dan? Sem raziskala in se je pokazalo, da vsak na svoj način, Slovenci pa zares genialno: s humorjem. Z zabavno fešto z naslovom Neverjetne dogodivščine slovenskega jezika. Štirje komični filmčki in zabavna okrogla miza, dvorana se je stresala od smeha … potem je pa nekdo izrekel usodne besede, »slovnični fašisti«. Ojoj, o meni govorijo!
Izraza – sicer prevod angleškega »grammar nazi« – nisem poznala, sem se pa v njem takoj prepoznala. Ja, to sem jaz, slovnična fašistka. Še huje, jezikovna fašistka. Ker se ne omejujem le na slovnico, ljudem popravljam izgovarjavo in slabo izbrane izraze. Napačna beseda na napačnem mestu ali v napačnem sklonu me silovito udari po ušesih. V dobro mi lahko štejete to, da lektoriram večinoma povsem brezšumno, v tišini, samo v svoji glavi. Stiskam zobe, da mi kakšen popravek ne zbezlja ven, moja notranja jezikovna fašistka pa rjove: ni za-O-krožilo po spletu, zakrožilo je!!!, in z glavo buta ob zid ob vseh zgrešenih rodilnikih v zanikanih stavkih. Jo imam dokaj trdno na vrvici, z vajeti jo spustim le, kadar sva sami s televizorjem. Ravno oni dan sva nadrli bralca poročil, ki je vzhičeno oznanjal, »le še nekaj ur nas loči do …« Ne, bumbar, sva vpili, loči nas OD, ne do! Slišim tudi, da bodo zdaj zdaj odprli novo krilo pekla samo za ljudi, ki rečejo »gre se za to …«. Zna biti kar gneča.
V živo pa ljudi praktično ne popravljam, res ne, skoraj nikoli. Samo včasih kakšnega kolega, na primer, ki bi moral bolje vedeti. In si zasluži.
Ja, vem, da jih jezi.
Veliki slovenski žur
Mimogrede, tisti filmčki, posneli so jih pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki je bil prireditelj dogodka – štirje so, komaj kaj daljši od minutke ali dveh, in vsi so zabavni. Ker pa seveda ni hujšega, kot če ti nekdo pripoveduje o filmih, ki jih nisi videl – filmčke je v štirih zaporednih dneh prejšnji teden predvajala nacionalka, zdaj pa v njenem arhivu voljno čakajo na ogled. Prvi, Kozarec vode, si skuša na primer predstavljati, kako bi bilo, če bi s slovarskimi opisi poskusili naročiti kozarec vode z okusom in malo pivo. Morda lahko kdaj pri svojem najljubšem natakarju poskusite takole: »Mi lahko z nošenjem spravite na to mesto majhno, navadno stekleno posodo za pitje z naravno prozorno tekočino brez barve in okusa – z okusom, prosim.« in »Jaz bi alkoholno pijačo iz slada, hmelja, vode in kvasa.«
Okrogla miza se je pa ukvarjala z neverjetnimi dogodivščinami slovenskega jezika v svetu filma in novih medijev, pa je bilo seveda več kot primerno, da sta bila poleg raziskovalk z Inštituta za slovenski jezik dr. Nataše Gliha Komac in dr. Helene Dobrovoljc zraven tudi radijski novinar Tadej Košmrlj in igralec, režiser, pisatelj Metod Pevec.
Se spomnite dr. Matjaža Kmecla? Najbrž ne, če ste še zelo mladi, že dolgo ne nastopa več v javnosti; to je akademik, ki slovi po tem, da zna zapletene stvari zelo preprosto povedati v tako lepi slovenščini, da te po duši poboža. Dr. Kmecl je, tako kot je v povsem drugem kontekstu rekla ena od razpravljavk, »zelo okreten v knjižnem jeziku«. Vsi bi morali tako govoriti slovensko. Metod Pevec je tudi iz istega poglavja, čudovito se izraža, pa seveda je bil nekoč radijec, kar se pozna, zelo učinkovito zna uporabljati tisti svoj globoki žametni glas.
No, ampak potem je šel in rekel nekaj, s čimer se absolutno ne strinjam. In to z globokim žametnim glasom.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 28. 02. 2023. Spletna izdaja je na voljo TUKAJ.
