Prva terapija in prva kapljica nevarne tekočine, ki vstopa v moj krogotok življenja. Zaprla sem oči in čakala reakcijo telesa. Bom zdaj umrla, bo to čez nekaj minut ali šele, ko pridem domov? Bo bolelo ali bom samo zaspala? Držala sem pesti za slednje. Kup neumnih vprašanj mi je takrat jemalo dih in grozilo, da me privede na rob panike, kjer je le od majhnega spodrsljaja odvisno, ali se bom prekucnila v prepad groze brez vrnitve. Minilo je nekaj minut in dojela sem, da nimam ne posebnih občutkov ne reakcij. Moje telo je lahkotno kot na prvem spomladanskem sprehodu sprejemalo vse te stekleničke v prvem šusu, danes plačujem davek tega in sem (pre)utrujena. Še dobro, da nisem ena tistih, ki omagajo in hitro odnehajo v borbi za ljubezen. Dokazala sem, da je življenje ena od mojih velikih ljubezni. Zdaj sem našla tudi ljubezen, ki jo gojim do sebe in posesivno čuvam. Tudi kadar je najtežje, rinem, planiram, diham in razmišljam pozitivno.
Jutri bo nov dan.
Ljubezni do sebe mi ne zmanjkuje, čeprav v kosteh čutim, kako sem izmučena. Leto dni kemoterapij, ki me omejujejo v vsem, leto strahu in bolečine me je privedlo do tega, da sem zdaj samo utrujena in željna tega, da se spočijem od vsega. A tudi takšni občutki so čisto O. K. Včasih je O. K., če rečem, utrujena sem, malo bi počila.
So dnevi, ki jim rečem dnevi lekcije. To so težki dnevi. To so dnevi, ki bi jih najraje pozabila. Dnevi, ko nas nekdo prizadene in se potem dela, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Ali kot da da ne bi vedel, kaj je storil, pa dobro ve. To so dnevi, ko nam nekdo na ulici obrne hrbet. In to niso ljudje, ki nas niso dobro poznali, temveč so to ljudje, ki so nas dobro poznali in v katere smo vložili veliko truda. In energije. In čustev.
Obstajajo tudi dnevi, ki jim rečem priložnosti. To so vsi preostali dnevi. Dnevi, ko se zdi, da se ne dogaja nič posebnega, je pa možnost, da se bodo zgodile lepe stvari. Če nekoga samo pokličemo in vprašamo, kako je, ali ko nekomu podarimo nasmeh. Ali objem. To so dnevi, ko hodimo po tej naši zemlji in se čudimo, kako lepo je biti človek, čeprav se ni zgodilo nič velikega. Ampak v bistvu je vse veliko. Vse te majhne drobnarije, ki nas obkrožajo in v katerih uživamo.
Največ bremena mi je padlo z ramen, ko sem doumela, da v življenju ne potrebujem ničesar razen sebe. Ni mi treba nikomur dokazovati, da sem vredna, ni mi treba nikogar osvajati, ni mi treba prepričevati drugih, da imam prav, ne bojim se več, kaj bo kdo rekel, in čisto vseeno mi je, kaj si kdo misli o čem. Zdaj, ko končno vem, kaj mi paše, delam to pogosteje. Zdaj, ko vem, koliko zmorem, se ne forsiram več preko lastnih mej. Niti ne morem, niti mi ni treba, niti mi za to kdo ne bo rekel hvala.
Besedi hvala ni treba priti od nikogar drugega kot od mene. Ko zvečer ležem v posteljo in zaprem oči, se zahvalim sebi, ker sem se imela čez dan dovolj rada, ker sem se čuvala in skrbela zase ter spoštovala meje svojih zmožnosti. Nisem legla v posteljo preutrujena, nezadovoljna in zmrcvarjena od neskončnih obveznosti, ki sem si jih v večini sama nakopala. V življenju očitno ne bo več hitenja, vse mora biti fino, počasi, umirjeno, da čim dlje trajamo zase in za druge. Podobno kot v basni o zajcu in želvi. Zajec je sicer hitrejši in pride povsod, a želva vseeno zaradi svoje počasnosti živi mnogo dlje.
Morala sem sčistiti svojo omaro z ljudmi. To je bilo pod točko »nujno«. Odrezati mnoge, ki so mi samo pili energijo. Eni ljudje so kot vampirji, nikoli jim ni dovolj tvoje krvi. Ne potrebujem ljudi, ki bi me imeli radi periodično. Občasno. Te ali tiste dni. Med katerimi je pavza. Razmišljanje. Odhodi in prihodi. Ne potrebujem ljudi, ki me gledajo samo kot fizično osebo, ocenjujejo, ali sem se zredila, shujšala, ali imam podočnjake, otečen obraz morda. Potrebujem ljudi, ki me bodo gledali s srcem, ki bodo videli vsako nianso občutkov v mojih očeh in solze, še preden potečejo.
Ne potrebujem ljudi, ki se vedno pritožujejo, ki ves čas jamrajo zaradi vsega okoli njih. Potrebujem ljudi, s katerimi lahko slavim življenje. Se veselim vsakega trenutka, vsakega dneva. Malenkosti, ki obarvajo življenje. Modrega neba, ki sem ga v torek po nekaj mesecih prvič uzrla nad Ljubljano. Potrebujem ljudi, ki bodo z mano iz tega hladnega sveta ustvarili malo oazo. Ljudi, s katerimi bom hvaležna in za katere bom hvaležna. Mogoče jih je malo, ampak obstajajo. Ko postaneš eden od teh, se hitro pridružijo tudi podobni ljudje. Vedno je tako. (se nadaljuje)
Še več zanimivih zgodb si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 28. 02. 2023. Spletna izdaja je na voljo TUKAJ.
