Sem kot vešča, ki se zaletava v vročo žarnico, v upanju, da je močnejša od luči. V stanovanju je mirno, tiho, ura je tri ponoči, ne slišijo se niti avtomobili z ulice. Sama sem na vsem svetu. Ne morem spati, noge me bolijo, kot bi imela hud »muskelfiber«, čeprav nisem šla iz hiše že nekaj dni. Po mečih se mažem z magnezijevim oljem, ne vem, ali pomaga, a vseeno se mi zdi, da imam po njem manj krčev. Brala sem neke raziskave, da gre magnezij v tabletah bolj ali manj skozi naše telo, izkoristek oralnega uživanja naj bi bil tako minimalen; strokovnjaki bolnikom in tudi športnikom, ki imajo zaradi športnih naporov težave z mišičnimi krči, po novem priporočajo magnezijevo olje, ki naj bi se bolje in hitreje vpilo v kožo.
Sedim tako v temi in razmišljam, da bi lahko na televiziji našla kak zanimiv film in ga gledala tako, malo napol. Ne ravno zainteresirano, bolj skozenj kot vanj. In poslušala glasove igralcev, ki so si tako podobni. To imam rada. Tudi noč imam rada. Noč ni za vsakogar, tako kot tudi jaz nisem za vsakogar, kar je tudi v redu.
Na nočni omarici se bohoti skleda zelene božične pšenice, ki so mi jo mati uvalili iz samo njim znanih razlogov. Nisem tip človeka, ki bi točno vedel, kaj naj s tem. A njena navodila so bila jasna: semena daj na papirnat prtiček, poškropi z vodo in to je vse. »To boš pa ja zmogla,« mi je rekla. »Če ti pšenica skali, to pomeni, da bo prihodnje leto uspešno, plodno in kaj vem, kaj še.« Materi ne morem reči ne, čeprav sem skeptično gledala tisto vrečko drobnih semen in nisem verjela, da bodo zrna pri meni vzklila. Prej mi bodo kakšno dodatno prekletstvo nakopala. A v nekaj dnevih je iz tistega prtička presenetljivo zrasla cela džungla. Cel Kočevski rog imam zdaj v spalnici. Mati gleda in se čudi, kako je to mogoče. »Moja niti trznila še ni,« reče. »Niti na svetlobo je nisi dala, pa vseeno raste kot nora.« A meni je kar nekako toplo pri duši. Rastline mi rastejo v mraku, na čisto neustreznem kraju, popolnoma neodvisno od mene in mojega truda. Občasno se približam zelenemu čudu in zabijem nos vanj. Če je pšenica zrasla navkljub pomanjkanju svetlobe, ali to pomeni, da bo tole leto, ne glede na to, da živim v državi z bogpomagaj politiki, za nas super, uspešno in nam naklonjeno? In da bo z mano vse okej?
Z roko pobožam vrhove trave, požgečka me po dlani in kar naenkrat postanem dobre volje, brez posebnega razloga. Pogled na zeleno pšenico me navdaja z optimizmom, kot bi zares verjela v božične pravljice in rožnate samoroge. Gledam jo, revo, kako se je vsa nagnila na eno stran, lovi svetlobo in se plazi proti njej. Zjutraj sem jo dala na okno, ker nočem, da mi letošnje bogato in uspešno leto uniči banalno dejstvo, kot je premalo svetlobe ali neustrezno mesto. Travica se je rahlo stresla in trmasto nadaljevala z rastjo v svoji nameri, da mi napolni življenjski prostor s kisikom in z optimizmom. Če bo takole nadaljevala s tem zvijanjem proti svetlobi, prisežem, da bo slej ko prej s police padla na tla, skupaj z lončkom. Kakšno voljo za življenjem ima ta trava, noro. Zdaj jo gledam vsak dan, kako raste v nebo, in razmišljam, kako je življenje čudno. In pšenica je čudna. Tudi jaz sem čudna. Na kratko, vse je čudno.
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023
