Z napačnim zapisom letnice bom imela težave prve tri mesece, potem bo nekako šlo. Ravno se bom navadila številke 2023, pa se bo znova vse obrnilo, nov koledar, novo leto, ostali bomo stari mi. Še en nov začetek za stare navade. Zato že dolgo ne delam drame okoli silvestrovega. Novo leto je samo odličen izgovor, da se ga napijemo, pokličemo prijatelje, za katere vse leto nismo našli časa, in da izgovarjamo neuresničljive želje.
Lani so me prazniki ujeli ravno med prvim in drugim ciklusom kemoterapije, ki me je prelomil na pol in izžel do onemoglosti. Posledično sem tudi novo leto prespala. Dan poprej sem se grizla, ker me ne bo na silvestrski zabavi, naslednji dan pa sem bila presrečna, da se je noč odvila tako, kot se je. Silvestrovo sem užila drugače, kot sem ga bila navajena, prespala sem celo ognjemet, bila s sabo, v miru in tišini. Naslednji dan nisem kot po navadi hibernirala, nisem bila skrokana od prejšnje noči, temveč sem šla ven, na zrak. Ljubljanske ulice so bile prazne, nikogar ni bilo, ne avtobusov ne avtomobilov ne ljudi. Samo jaz in moje mesto. Ponoči je zapadel rahel sneg, ravno toliko ga je bilo, da je prekril sivino betona in žalostne podobe golih dreves. Kot bi si narava za silvestrovo tudi sama nadela svečano belo čipkasto obleko. Ne spomnim se mnogih novoletnih zabav, še manj se spomnim jutra potem, spomnim pa se tega začetka nedolžnega dneva, tega novoletnega dne. Še zdaj v zraku voham sveži sneg in mokre ljubljanske ulice. Takrat sem doumela, da ni razloga za pretirano zabavanje. Z novim letom se v bistvu nič ne spremeni, razen novih številk na koledarju. Takrat sem na tisti zasneženi ulici dojela, da moram živeti za danes, ne pa za dneve in leta, ki šele prihajajo in o katerih nič ne vem. Nemir se je ustavil, ko sem končno sprejela, da se morda ne morem izogniti sodnemu dnevu, lahko pa dneve do takrat dobro preživim. Moram dati vse od sebe, ker je to najmanj, kar lahko naredim za vse tiste, ki so prezgodaj odšli in ki bi tako radi bili na mojem mestu, med nami, živi in svobodni, da lahko naredijo, karkoli hočejo. Nemir v meni se je umiril, ni pa nikoli izginil. In tudi ne bo. Še vedno je preveč tega, česar ne razumem. A zato bom tudi prihodnje leto ostala zvesta ženski, ki se ob mučnih kemoterapijah uči, da ima brazgotinam navkljub rada svoje telo. Ostajam ženska, ki bo tudi drugo leto odkrivala stezice, kjer se je izgubil njen libido. Še vedno sem ženska, ki se uči, kako naj se ima rada brez patetike in brez pripisovanja supermoči, ki jih nima. Ostajam ženska, ki se uči, da se je včasih dobro pustiti na miru in da iščem hvaležnost v vsem, kar se mi dogaja. Še vedno pa sem, tu ne gre drugače, neomajni hodeči kaos, v glavnem v pisanih oblekah, željna gibanja, ustvarjanja, inspiracije in iskrenih ljudi, ki v drugih neprestano iščejo nekaj dobrega.
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023
