Nedavni osmi marec je znova prinesel upravičene pozive k prenehanju izkoriščanja žensk, pa tudi neupravičena posploševanja o vlogi in odgovornosti moških za te krivice. Spet se je zdelo, da smo moški največje zlo tega sveta – kajti mi smo tisti, ki kurimo vojne; mi smo tisti, ki nadlegujemo, šlatamo, zlorabljamo, posiljujemo in travmatiziramo; mi smo tisti, ki 364 dni na leto pretepamo nemočne ženske in se jim potem za osmi marec prilizujemo z ničvrednimi rožami, ki da si jih lahko samo še nekam zataknemo. Mi smo primitivni, nasilni, dlakavi, smrdljivi in zlobni. In mi, moški, smo zavozili človeštvo in sedaj je očitno edina rešitev, da to priznamo, se spremenimo v leminge in vsi po vrsti zabrišemo z najvišje skale v morje. Kajti mi smo moški in mi smo krivi.
Nehajte. Samo nehajte – tako preprosto pa res ni. Redko katera oseba je izkoriščana izključno in samo zato, ker ima med nogami vagino, in malokdo se znajde na vrhu družbene piramide zgolj zato, ker ima tam spodaj binglja. Pravzaprav se nas med moškimi najde visok odstotek takih, ki nas ni pri koritu, pa četudi smo sicer čisto spodobni ljudje – oziroma prav zato. Kajti pri koritu pač prevladujejo pogoltneži, nasilneži in zlobneži, ki gazijo vse druge in pri tem uporabljajo katerikoli kriterij, da iz igre izločijo preostalih 99 odstotkov. Ja, plačni prepad med spoloma je dejstvo, neštetokrat dokazano in redno oponeseno – kaj pa plačni prepad med starimi in mladimi, med ići in ne ići, med družboslovci in tehniki, med mestom in podeželjem? Da ne govorimo o plačnem prepadu med moralnimi in nemoralnimi, o eksistenčni globeli med človečnimi in nečlovečnimi. Te krivice so prav tako dejstvo, vendar nihče ne benti o generacijski blokadi, ali demografskih krivicah, ali sistemskem rasizmu, ali tehnokraciji, še najmanj pa o človečnosti v neoliberalizmu. In ja, vse vojne so zakuhali moški, toda zakuhali so jih nori moški, in to izključno v imenu lastne norosti – preostali, najboljši primerki svojega spola, so poslani na prvo bojno linijo, pod matildino koso. Ja, večina menedžerjev in politikov je moških – toda tudi praktično vsi rudarji, smetarji in delavci po plavžih so moški; se kdo grebe za njihove, menda pa ja noro udobne in privilegirane družbene pozicije? Ja, sodobna ženska mora preživljati vedno več časa za štedilnikom in z otroki – kje pa so raziskave o daljšanju časa, ki ga moramo za neko povsem debilno, duhamorno in slabo plačano delo namenjati njihovi partnerji? In končno, če nam je tako krasno in smo vsi po vrsti tako zelo privilegirani in močni – zakaj sta potem statistično gledano samomor in alkoholizem v največji možni meri rezervirana za moški spol?
Patriarhat še zdaleč ni zgolj stvar kromosomov in spolovil, temveč je vzorec razmišljanja in delovanja, ki razčlovečuje človeštvo. Poznam kar nekaj žensk, ki zelo zvesto služijo temu vzorcu. Imel sem šefico, ki je bila bolj pasja od vsakega tipa, cela firma ji je rekla buldožer, ker je gazila brez milosti in niti malo ni pomišljala, kadar je bilo treba opraviti umazano delo in metati ljudi na cesto – tudi ženske z družinami. Zato, prosim, nehajmo že poenostavljati in nehajmo s ciničimi predsodki; nekateri moški, nemara celo večina, za osmi marec res dejansko damo šopek svoji ženski, ne da bi ob tem tuhtali, kako jo bomo že naslednji dan spravili na urgenco. Urgenco, pa tudi zavod za zaposlovanje, psihiatrične bolnišnice, ubožnice in britofe polnijo ljudje obeh (ali pa, bolj moderno, vseh možnih) spolov – in samo dobri ljudje vseh spolov, barv, narodnosti in usmeritev lahko odrešijo človeštvo.
Revija Jana št. 11, 15.3.2022
