Za populacijo je značilen stik med osebki, ki omogoča izmenjavo genov. Če se pojavijo pregrade, ki fizično ločujejo osebke iste vrste, nekdaj enovito populacijo fragmentirajo v več manjših. Posledice teh izolacij so predvsem genetsko-evolucijske, ki pospešujejo mutacije in speciacije v nove vrste. Pri virusih in bakterijah to vpliva na stopnjo kužnosti in njihovo virulenco. Populacijsko usklajevanje med patogenom (virusi, bakterije) in gostiteljem poteka med virulentnostjo oziroma kužnostjo patogena in imunsko reakcijo gostitelja. Vstop patogena v novo okolje pogosto izzove katastrofalne posledice pri gostiteljih, ki dotlej niso bili v stiku z njim. Po preteku določenega časa stopnja virulentnosti patogena zelo upade. Tako raziskave na živalih v naravi kot primeri epidemij pri ljudeh so pokazali, da imajo manj virulentni virusi evolucijsko prednost, saj »pustijo živeti« večje število gostiteljev in s tem ohranijo večjo gostoto njihove populacije. Po kratki osvežitvi bioloških znanj si postavimo vprašanje: ali nefarmakološki ukrepi, kot so zapiranje, nošnja mask, karantene, razkuževanje, socialno distanciranje in policijska ura povzročajo genezo nevarnejših virusnih mutantov?
Zgrešeni ukrepi
Na začetku leta 2020 se je začel globalni eksperiment, ki naj bi zajezil pandemijo virusa SARS-CoV-2. Eksperiment ni bil formalno protokoliran, kot je običaj v znanosti, ampak je temeljil zgolj na domnevi, da bo radikalno zmanjšanje stikov med ljudmi močno zmanjšalo širjenje virusa in število hospitalizacij. Po letu dni posledic uradno nihče ne obravnava, čeprav so merljive in nikakor ne podpirajo začetne domneve. To je v popolnem nasprotju z metodo znanosti. Kljub vsemu pa politika in »uradna« znanost še vedno ždita na zgrešenih ukrepih. Če primerjamo »zaprto« Anglijo in »odprto« Švedsko, lahko sicer rečemo, da je smrtnost na Švedskem nižja, vendar to ni celovita primerjava, saj nismo upoštevali številnih drugih parametrov, npr. demografije in kulture bivanja ter klime obeh dežel. Kaj pa obseg in ostrost ukrepov v primerjavi s smrtnostjo? Šolski primer se dogaja v ZDA, kjer zvezne države izvajajo različne ukrepe. Države, kjer vladajo republikanci, opuščajo ukrepe, kjer pa so guvernerji demokrati, jih zaostrujejo. Dva ekstrema poznamo, Florido in Kalifornijo. ZDA so odličen poligon za kakovostno analizo in še en dokaz, da je koronahisterija zgolj političen projekt.
Usodna napaka
Da bi se približali odgovoru na nosilno vprašanje, se moramo podati na področje evolucijske biologije. V mikro svetu bakterij in virusov so mutacije pogoste, zato evolucija poteka pospešeno.
Vemo, kako hitro se pri bakterijah razvija odpornost proti posameznim antibiotikom. Manj je znano, da z mutacijami nenehno nastajajo novi sevi bakterij, tudi taki, ki bi bili odporni proti antibiotikom. V svetu brez antibiotikov taki sevi ne bi imeli nikakršne evolucijske prednosti, povsem druge posledice pa nastanejo v svetu, kjer so antibiotiki prisotni. Predpostavimo, da vsaka oseba vsak mesec dobi preventivno krepak odmerek antibiotikov. To bi sicer radikalno zmanjšalo incidenco, npr., bakterijskih pljučnic, vendar le za kratek čas, kajti pojavili bi se odporni sevi.
Med bakterijami in virusi pri mutacijah ni velikih razlik. Večina mutacij ne vpliva na odzivnost našega imunskega sistema, ker jih uspešno »pokrivajo« NK-celice ubijalke (Natural Killer Cells) nespecifičnega prirojenega imunskega sistema. Zanimivo, da naši infektologi ne obravnavajo NK-celic, temveč limfocite B in T, ki delujejo kot pridobljeni specifični imunski odziv. To je fatalna napaka, saj so NK-celice prva linija hitrega odziva imunskega sistema, ki brez stika z mikrobi oslabi. Tu tiči past sterilnega sveta in mRNA genske terapije, ki ji rečejo cepljenje.
Nekatere mutacije lahko spremenijo naravo virusa
In to v dveh lastnostih:
1. virulenca: stopnja virulence progresivno določa stopnjo težavnosti obolenja in smrtnosti;
2. transmisivnost (kužnost): določa hitrost širjenja virusa med osebki določene populacije.
Poznamo okrog 4.000 varietet virusa SARS-CoV-2, ki se razlikujejo v stopnji izražanja zgoraj navedenih lastnosti in so predvsem odvisne od pritiska okolja, v katerem virus živi. In v tej točki se podamo v bistvo problema nefarmacevtskih intervencij, ki dramatično spremenijo okolje virusa. V okolju, ki je sovražen virusu, število mutacij eksplodira, najbolj tistih, ki prinašajo prednosti preživetja. Ob zgrešenih ukrepih fizičnega distanciranja med ljudmi se radikalizira evolucijska prednost kužnejših oblik virusa. Poglejmo si to na primeru dveh vojskujočih se držav. Prva ima rakete z dometom 4.000 km, druga pa z dometom 3.500 km. Ker je razdalja med državama 3.000 km, ni nobena v prednosti, tudi ne tista, ki ima rakete z dometom 5.000 km. Sedaj to prenesimo na dve varieteti virusa, od katerih je ena bolj kužna. V okolju, kjer se ljudje svobodno družijo in množično zbirajo, bolj kužna varieteta virusa ni v nikakršni evolucijski prednosti, zato ne bo prevladala nad manj kužno varieteto. Tudi manj kužni virusi bodo nemoteno dobili svojega gostitelja in ga »obdarili« z imunostjo. Drugačen scenarij pa poteka v človeški družbi socialnega distanciranja z omejitvami gibanja, prepovedmi druženja, razkuževanjem ter obveznimi maskami. V tem prostoru fragmentirane človeške populacije je virus pod močnim evolucijskim pritiskom, zato hitro dobi evolucijsko prednost varieteta z večjo kužnostjo. Prav tako kot v primeru, da bi bila razdalja med dvema vojskujočima se državama 4.000 km. Edina rešitev za državo z dometom raket do 3.500 km bi torej bila, da »z mutacijo« poveča njihov domet na 4.500 km.
Dokaz je pri roki
Prispeli smo do bistvenega problema, do stopnje virulence virusa. Pred koronahisterijo smo z rahlo vnetim grlom, kašljanjem, z blagim glavobolom ali nahodom še vedno hodili v službo, se družili, rekreirali, hodili v šolo, gledališče, kino, na koncerte, v cerkev ali na proteste. V posteljo smo legli, torej se izolirali, ali šli k zdravniku, in ta nas je le v primeru hujše oblike obolenja poslal v bolnišnico. Nedvomno so bili uspešnejši manj virulentni virusni sevi, ki so tudi razvili pri ljudeh odpornost proti vsem drugim sevom. Ker povečana virulenca virusa ni predstavljala nikakršne evolucijske prednosti, je virulentnost v normalni družbi hitro upadla. Danes je slika obratna, v karanteni so asimptomatske (izum za milijardo evrov) »kužne« osebe s pozitivnim PCR-testom, one z razvitimi simptomi pa se gnetejo na testiranjih in v bolnišnicah ter s tem dajejo prednost pri širjenju bolj virulentnim sevom. Dokaz je pri roki! Sedaj, ko nas strašijo z bolj kužnimi in bolj virulentnimi sevi, kot sta »angleška« in »južnoafriška« varieteta, naj poudarim, da izvirata iz okolij, kjer so bili uvedeni zelo strogi nefarmakološki ukrepi. »Nevarna mutacija«, ki so jo v ZDA imenovali »vražja«, je eksplodirala v popolnoma zaprti Kaliforniji, nikakor pa ne ogroža Floride ali Južne Dakote z blagimi ukrepi.
Kratek izlet na področje evolucijske biologije nam je razprl pogled v nespametne odločitve »politične medicine« ali pa »medicinske politike«, če hočete. »Strokovnjaki« so hoteli zavreti širjenje virusa SARS-CoV-2, razvili pa so le evolucijski pritisk na virus, ta pa je z mutacijami povzročil nastanek novih sevov s povečano kužnostjo in virulenco. Da ne omenjam katastrofalnih posledic na življenje ljudi, od uničenega lokalnega gospodarstva, propada malih podjetij in obrti do zatrtja kulturnega ustvarjanja in športnega udejstvovanja ter suspendiranja demokracije in človekovih pravic. Moramo se vrniti v običajne tirnice življenja, ki nam zagotavlja sobivanje z virusom.
Več v reviji Zarja Jana, št. 18, 4.5. 2021
