Odraščala je med hmeljem, nasadi sončnic in še vedno ji ljubo reko Savinjo, nedaleč od gugalnic, na katerih so si s prijateljicami šepetale skrivnosti življenja. Že v osnovni šoli je odkrila, da ji pisanje gladko teče. »Svojo učiteljico slovenščine z OŠ Petrovče imam še danes v zelo lepem spominu. Pa ne zato, ker mi je dajala petke pri spisih, ampak zaradi razmišljanj o življenju, ki jih je med poukom delila z nami. Priznam, da sem včasih med poukom klepetala s sošolci, ampak nikoli pri njenih urah. Zame je bila zelo pomembna oseba. Nekoč je dejala, da kljub vsemu, kar se dogaja, na svet še vedno gleda skozi rožnata očala. Tudi jaz si jih poskušam čim pogosteje nadeti.«

Učiteljice so Laro zelo spodbujale k pisanju, ona pa je ambiciozno pisala tudi igre oziroma skeče in razdelila vloge sošolcem, pod njeno taktirko so potem z odigranimi prizori popestrili pouk.
Tudi svoj prvi članek je napisala kot osnovnošolka, in sicer o invalidih, ko so ti ob obisku šole z njimi delili svoje izkušnje, pogled na svet ... »Članek je bil objavljen v lokalnem časopisu, podenj pa se je podpisala novinarka. Takrat sem bila žalostna, zdaj pa si mislim, da je očitno že bil dober, če si je nekdo zanj prilastil zasluge.«

Na pravem mestu. V knjižnici jo je vleklo med knjige o psihologiji, zato ne čudi, da je hotela postati novinarka ali psihologinja. Ko so se za njo zaprle duri celjske gimnazije Lava, se je na fakulteti za družbene vede vrgla v študij kulturologije. »Kulturologija mi je bila všeč, ker je zmes psihologije, antropologije in sociologije (med drugim). Ko pa sem v nekem zborniku prebrala, da je ena izmed študentk kulturologije urednica znane slovenske revije in torej dela v medijih, sem si rekla, to je to. Vsi so me opozarjali, naj dvakrat razmislim, ali je to res pametno, saj so moji starši slišali za veliko takšnih, ki so po tovrstnem študiju brezposelni. Jaz pa sem čutila, da je to tisto pravo zame. In je bilo.«
Ko je morala v 3. letniku opraviti prakso, je pisala na Jano in se nato razveselila povabila urednice Melite Berzelak na sestanek. Ker je imela naša urednica ravno tisti dan neodložljiv opravek, jo je sprejela novinarka Tina Horvat in jo tudi uvedla v delo ter bila njena podpora. »To je bilo oktobra 2010, ko sta se Jana in uredništvo morala ukvarjati z resnimi preizkušnjami. Spomnim se, da mi je Melita takrat namignila, da niso najboljši časi za novinarje. To je sicer še vedno res, ampak k sreči se teh njenih besed nisem ustrašila, saj me je spremljal neverjetno močan občutek, da sem na pravem mestu.«

Srečnica. Odtlej je naša in pravi, da je ena tistih srečnic, ki v življenju počnejo točno tisto, kar so si želele. 
Pisanje je torej že od študija njen kruh, čeprav si je prve novce zaslužila pri enajstih letih, ko je v očetovi službi en dan čistila računalniške tipkovnice. Preden je postala urednica svetovalnih rubrik v Zarji Jani, je občasno pisala tudi za Zvezde Lady, Anjo, Našo ženo, bila pa je tudi urednica Karme+.
Sicer pa ima Lara rada rože in šopke pa tisti smeh, ki ga komaj krotiš ter petje s prijatelji ob spremljavi kitare. Od nekdaj jo sprošča voda – reka, jezero, morje, zato rada plava in supa. Njena skrita strast pa je igranje kart. »Družinska tradicija je igranje ruskega šnopsa, ki me ga je že kot deklico naučil igrati pokojni dedek. O, kolikokrat sva ga preigravala! Kadar se zberemo s sorodniki po očetovi strani, kar zadnje čase žal ni prav pogosto, igramo karte. Tako je bilo od nekdaj in to tradicijo ohranjamo. Kadar ne igramo ruskega šnopsa, se pomerimo v remiju, blizu pa mi je še poker.«

Kanček moči. Članke ustvarja z upanjem, da bodo komu pomagali, da bo v njih kdo našel vsaj kakšen navdih. »Kot novinar imaš dostikrat vpogled v najbolj žalostne obraze in najzahtevnejše izzive naše družbe. Ampak imaš vsaj kanček moči, da lahko to tudi spremeniš. Če že ne drugače, vsaj z ozaveščanjem. Spoznavam tudi veliko zanimivih ljudi in zgodb ter imam privilegij, da izvem informacije iz prve roke.
Delo na našem uredništvu ni nikoli dolgočasno, me pa včasih še vedno zmoti, če kdo označi Zarjo Jano (izključno) za babji cajteng. V tem primeru mi je hitro jasno, da takšna oseba zelo verjetno ni prebrala veliko naših člankov. Zavedam se, da je dandanes novinarstvo, kot se ga lotevamo pri Zarji Jani, vedno večja redkost. Naš moto dojemam nekako tako, kot Feri Lainšček pravi v svoji pesmi: Ne bodi kot drugi. In zelo mi je všeč, ko poleti na uredništvu nekateri kolegi hodijo bosi. To veliko pove o sproščenosti – kljub nesramnim rokom in drugim izzivom.«

O najboljših stvareh

• Obožujem:  poletne dni in zgodbe s srečnim koncem.
• Najboljši nasvet mame ali očeta: »Kadar potrebujem nasvet, se navadno obrnem na očeta. Ampak od vseh mi je najbolj všeč tale, ki mi ga je nekoč povedal dedek, njemu pa njegova mama: Če ne moreš drugemu storiti nič dobrega, mu vsaj slabega ne stori. 
•  V hladilniku ne smejo manjkati: kisla smetana, sir, majoneza in trenutno šparglji. V skrinji pa špinača.

Obrazi Zarje Jane

Dolgo se že beremo, poznate naša imena in teme, ki so nam blizu, ne poznate pa naših obrazov, še manj veste o ljudeh, ki delujejo v ozadju, a so kljub temu nepogrešljiv del revije. Zato v letu, ko Jana/Zarja/Zarja Jana praznuje petdesetletnico, predstavljamo naše sodelavce.

 Zarja Jana, št. 18, 4. 5. 2021