Hudiček je zelo pretentan. Najde naše šibke točke, nas tam ponavadi ujame in tudi porazi. Nekatere nagovarja, naj kar naprej odpirajo hladilnik in iz njega jemljejo suhe klobase in sirček, druge, da posegajo po žgani pijači, tretje sili pred zaslone, četrte nagovarja k divji vožnji, pete k čezmernemu delu ... Je treba biti previden, ker je zvit kot presta, ampak če se z njim srečamo, ga začnemo spoznavati, se opazovati, kako delujemo. Kadar nas zajame njegova oblast, dobimo priložnost, da ga bomo spravili na kolena. Lahko ga premagamo.
Brez resnice ne gre. Zakaj mora človek tolikokrat ponoviti eno in isto bolečo stvar, da končno dobi toliko energije, da reče ne? Ne, ne bom več jedla nutelle z žlico. Ne bom več delala traparij, ki mi škodijo. Kako ustaviti borbo s skušnjavami? Hudič najde pot povsod, ampak lahko mu vedno znova rečemo: Pojdi proč od mene! Da to rečemo, pa potrebujemo notranjo moč. Kako jo prejeti za borbo z odvisnostjo ali skušnjavami, vprašam patra Bena.
Veliko korakov je potrebnih. Najprej je pomemben prvi, ko si upamo priznati, da smo odvisni, da so nas hrana, pijača, internet, seks, pretirano delo, pretiran šport ... ujeli v svoj objem. Brez resnice ne gre. Vsako priznanje slabosti je odpiranje poti v prihodnost, na pot k soncu in luči. Resnica te bo osvobodila, pa če je še tako kruta.Ta je za nas tako potrebna in nujna. Resnica o nas samih je edina pot, da se začnemo boriti tudi s skušnjavami sveta. Nič ni hudega, če je naša resnica tudi naša slabost, ker samo tako jo lahko zdravimo in se z njo srečamo.
Ustavimo se. Da se bomo spremenili, pobuda ne more priti od žene ali od moža, od mame ali očeta. Na zahtevo od zunaj to preprosto ne gre, pove pater Beno. To spoznanje mora zrasti od znotraj. Ampak kako? Če bežimo stran od sebe, že ne. Če se nam ves čas nekam mudi, tudi ne. Ena od rešitev je, da se ustavimo, ko se nam najbolj mudi. Da si takrat vzamemo čas, ko smo najbolj prepričani, da si ga ne smemo. Tik preden bi spet odprla nutello, počakam in se ozrem navznoter. Si prisluhnem. Kaj se dogaja? Sredstva, da bomo pozornost preusmerili drugam, so različna, a proces, ki se sproži, ko uzremo, kaj počnemo, ko to ni več avtomatizirano, ampak z zavedanjem – je dolgotrajen.
Več v reviji Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021
