Včasih smo se prijateljice in sodelavke pri kavi pogovarjale o zelo nevarni temi – kako ima katera doma počiščeno in pospravljeno. Bi recimo lahko v tistem trenutku vstale, se napokale v avto in obiskale domove vseh? In bi bilo tam vse kot v apoteki? Ene so se hvalisale, da vsekakor. Doma je vse na mestu, pometeno, posesano, postelje preoblečene, no, morda bi se dalo kakšno reči o zavesah, ki niso bile že nekaj tednov oprane. Nekaj tednov, me je zmeraj presunilo, moje visijo na oknih že kakšno leto pa jim še zmeraj nič ne manjka. Nihče si vanje ne briše čevljev ali umazanih rok, kadimo tudi ne.
Skratka, pri takšnih pogovorih sem bila zmeraj skrbno tiho in v mislih obnavljala vse prostore v naši hiši. Včasih so bili v agregatnem stanju bombnega napada, če pa se je debata o pospravljenih stanovanjih odvijala tik po čistilni generalki, je bilo malo bolje. Nikakor pa ne bi mogla trditi, da je na kuhinjski mizi samo šopek rož, da se tla svetijo, da na kavču ni posvaljkanih odej in časopisov in da se iz omare ne bo sesul kup perila, če kdo slučajno preveč ognjevito odpre vrata. Če prav pomislim, se moji in pridruženi družinski člani v podobi koruzniškega zeta in snahe v zelo čistem in pospravljenem ambientu ne počutijo prav nič domače. Tako sterilno je, godrnjajo. In po čistilih zaudarja. Pa tudi ničesar ne najdejo, kadar je vse pospravljeno. Sumim sicer, da je njihov brezbrižni odnos do reda in čistoče posledica mojih nerganj, češ da sta metla in cunja na razpolago vsem, če jim ni kaj prav, naj torej kar pospravljajo. Koruzniška snaha mi je celo prinesla članek iz neke angleške strokovne revije, kjer zatrjujejo, da je nenehno pospravljanje čista izguba časa pa tudi vzrok za različne duševne motnje in številne alergije. Kar seveda verjamem, raje se podim naokoli s kolesom, kot pa brišem prah.
Ampak zadnjič je začela babica nekaj pokašljevati in poklicali smo zdravnika, ko je slišal njeno letnico rojstva, se je takoj strinjal, da pride na obisk. Ozrla sem se naokoli, in kar sem videla, mi ni bilo všeč. Kuhinjska vrata lahko zapremo, da se ne bo videlo opustošenje, ki je ostalo po kosilu. Babičina soba je še kar v redu, le olupke od pomaranč in banan, štiri skodelice za čaj in kup posmrkljanih robčkov je treba odstraniti. In posesati piškotne drobtine.
Več v reviji Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021
