Gospa Metka je lani septembra na pobudo enega od sodelavcev tednika Družina začela svoja razmišljanja o življenju objavljati še na družbenem omrežju Facebook. »Čeprav tega medija nisem poznala, sem privolila, ne da bi vedela, kako bo šlo. Ampak za vsak dan mi je uspelo pripraviti kratek prispevek, kar traja še sedaj. Ker zelo zgodaj vstajam, napišem te prispevke že okrog šeste ure zjutraj in mi je to postalo pravo veselje. Vesela sem tudi kar precejšnjega odmeva, saj jih vsak dan povšečka od 300 do 500 ljudi ali še več. Zelo dragoceni so zame tudi komentarji bralcev.«
Ljudje vaše zapise zelo radi berejo, zato so vas začeli spodbujati, da bi izšli še v knjigi.
Res je. Nekaj izbranih zapisov, naslov knjige bo verjetno Utrinki vzporednih svetov, bo enkrat letos izšlo pri Mohorjevi družbi.
Enkrat ste napisali, da verjetno nikoli niste resno zboleli zato, ker ničesar, kar se vam zgodi v življenju, ne jemljete kot nekaj usodnega. V vsem vidite tudi nekaj dobrega. Je to danost ali se tega lahko naučimo?
Verjetno gre za oboje. Nekaj mi je prav gotovo dano, že iz domačega okolja, veliko pa sem se v življenju tudi naučila in se še učim. Spet se je zgodilo nekaj, česar nisem nikoli načrtovala. Kot zdravnica sem delala na Onkološkem inštitutu z bolniki, ki so imeli pljučnega raka, a je bil že tako razširjen, da operacija ni bila več možna. Pri tem delu sem se največ naučila. Jaz sem lahko dala bolnikom nekaj svojega znanja, od njih pa sem se učila živeti. Kako človek živi, ko zboli, ko je hudo bolan, ko umira. Večkrat sem se spraševala, kdo komu več da, jaz njim ali oni meni. Zelo sem prepričana, da so oni meni dali več. Učila sem se in se še učim pa tudi od vseh, ki jih srečujem in mi pripovedujejo svoje zgodbe.
Lani ste si zlomili gleženj in bili nekaj časa prisiljeni nositi tudi plenice. Plenice za večino ljudi pomenijo konec človeškega dostojanstva.
Vse, kar sem leta in leta poslušala o plenicah, je bilo strašno. To, da te dajo v plenice, naj bi bil konec. Potem pa se je lani poleti zgodilo tudi meni. Bila sem in sem še hvaležna, da plenice so. Se pa ne čudim, da so mnogi stari ljudje tako proti njim, saj vse življenje poslušajo o njih samo slabo. Če je človek realen in od sebe ne zahteva preveč, bo sprejel, da je včasih, ko je težko obvladati pot do stranišča – največ starostnikov se poškoduje ravno v kopalnici – to najboljša možnost. Vsem, ki se bojijo plenic, lahko zagotovim, da je bilo v času, ko sem jih nosila, moje človeško dostojanstvo povsem ohranjeno.
Kljub temu da vas pestijo različne zdravstvene tegobe, pravite, da se počutite zdravi.
Čeprav imam multiplo sklerozo, sem na invalidskem vozičku in marsičesa ne zmorem, imam občutek, da sem zdrava. Tudi nobenih zdravil ne jemljem. Ampak to je del moje življenjske poti in ni mi preostalo nič drugega, kot da to sprejmem kot del sebe. To se ni zgodilo naenkrat, človek potrebuje čas. Neskončno sem hvaležna Bogu, da mi je to uspelo, da zato tudi laže živim. Pa ne samo jaz, tudi ljudje okrog mene. Zato mi na vprašanje, ali sem zdrava, sploh ni težko odgovoriti, da sem. Kljub svoji diagnozi nisem bila nikoli na bolniški, nikoli imela gripe in tudi sedaj sem prebolela covid, ne da bi vedela kdaj, kar mi potrjujejo protitelesa v plazmi. Zato menim, da stara definicija, ki pravi, da je zdravje popolno telesno, duševno in socialno blagostanje, ne samo odsotnost bolezni, še zdaleč ne drži. Po tej definiciji ni zdravega človeka. Vedno bolj se nagibam k prepričanju, da je zdravje pot, na kateri loviš ravnotežje ob vsem, kar te doleti. Ko so v soglasju vse človekove razsežnosti, telesna, duševna, duhovna in socialna, se človek počuti zdravega, pa tudi če stanje še zdaleč ni idealno. Počutiti se zdravega je zelo subjektivna stvar, ampak prav za to gre. Nič ti ne pomaga, če imaš vse izvide na telesnem področju odlične, pa se počutiš prav slabo. In takšnih primerov je zelo veliko. Srečamo pa vedno znova ljudi, ki živijo s kakšno boleznijo, a živijo zadovoljno. Biti zdrav pomeni biti v sebi nerazklan, zadovoljen in sposoben živeti tudi s kakšno težavo.
Pravite, da je zelo pomembno tudi to, sploh ko človek živi v domu, da se ne počuti, kot da živi na stranskem tiru.
Ko sem bila mlajša in sem še lahko hodila okrog, sem videla kar nekaj sveta. Na vse te poti imam lepe spomine. Zdaj pa svet prihaja v moj dom. Preko obiskov, telefonov, sredstev javnega obveščanja in morda še česa drugega. Kljub temu da sem ves čas tu, imam občutek, da sem sredi sveta, sredi vsega dogajanja, da se ob vsem včasih veselim, včasih pa tudi jezim in sem zelo žalostna. Nikoli nimam občutka, da živim nekje na stranskem tiru. Prav to bi želela vsem tistim, ki prav tako kot jaz ne morejo hoditi okrog in spremljati življenja na različnih koncih sveta. Verjetno pa je prvi pogoj, da to lahko uspeva, dejstvo, da se počutim doma v sebi.
Človek verjetno veliko laže živi, če ima realna pričakovanja ob vsem, kar se dogaja okrog njega, če ne pričakuje nemogočega.
Gotovo. Če pričakuje več, kot je mogoče, lahko doživlja huda razočaranja. Mnogi se tega sploh ne zavedajo. Trenutno mislim na gospo, staro čez devetdeset let, ki vsakokrat, ko se pogovarjam z njo, toži: »Pa sem tako upala, da bo bolje, da bom laže hodila in da me bo manj bolelo. Ob vsej medicini, ki toliko zmore.« Gospa pa noče nič slišati, če ji svetujem, da naj pomisli na svojo starost, na to, da se nam z vsakim letom nabirajo nove težave. Nekatere se da omiliti z zdravili, z mnogimi pa je treba živeti in ne pričakovati nemogočega. Seveda je prav, da tudi ob realnem pričakovanju človek upa, da bo šlo čim bolje, ne bo pa prehudo razočaran, če se ne bo odvijalo po njegovih željah. Če je človek realen v svojih pričakovanjih, bo prenesel veliko več težkega, kot bi sicer, in ob tem ne bo zagrenjen.
Več v reviji Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021
