Ko se je začela karantena, sem zgrožena opazila, da je v naši hiši nenavadno veliko ljudi, ki jih prej niti opazila nisem, ker so pač odhajali in prihajali. Zdaj pa so tu. Hči in njen tip. Sin in njegova madam. Cenjeni soprog itak. Babica, ki jo moramo nenehno paziti, da nam kam ne uide. Drugi, za katere si želim, da bi kam ušli, pa nočejo. Fak.

     Zakaj pa nista doma, saj je gibanje od hiše do hiše zaenkrat še dovoljeno, sem godrnjaje vprašala snaho in zeta. Moram čuvat svoje starce, je bleknil on. Aha, super, a nas pa ni treba čuvat, sem vprašala. »Ampak vi trije ste zdravi, moja dva pa ne,« se je skušal izmazati. Mi trije? Sem mislila, da sodi V ogroženo skupino samo babica, sem se začudila. Sploh so pa njegovi starci mlajši od naju, sem pripomnila. In nisem opazila, da bi bila kaj hudo bolna. Saj nista, je vzdihnil, njuna bolezen se ne vidi. »Zmeraj sta bila toliko zaposlena, da sta se komaj kdaj srečala, zdaj pa sta prisiljena biti skupaj in se bosta pobila. Jaz pa moram biti mirovni sodnik. Raje se ubijem, kot da grem domov,« je skoraj zahlipal. Moje otrdelo srce se je začelo pri priči mehčati.

       »Pa saj se pri nas tudi nenehno prepiramo, kričimo in treskamo z vrati,« sem se ganjena branila. »Ja, ampak pri vas ste samo glasni in zafrkantski, niste pa hudobni in zamerljivi, je božal moj ego. No, prav, sem vzdihnila in se zazrla v koruzniško snaho, kakšna je njena obrazložitev za gostaštvo pri nas.

         »Moja mami pa tako zanič kuha,« je vzdihnila. Zakaj pa si sama ne kuha, me je živo zanimalo, saj bo imela vendar nekoč družino, ki bo tudi hotela kaj jesti. A ne? Bi, pa mami ne pusti. Pravi, da je za enim štedilnikom lahko samo ena kuharica, sicer je špetir v hiši. »Ko bom imela svoje gospodinjstvo, bom že videla, kako je, pravi. Še očeta ne pusti blizu kuhinje, revež si ob dveh zjutraj peče jajca, ker ne more pogoltniti njene večerje,« je stokala.

     »Naj ti bo jasno, da je moj štedilnik na razpolago vsem, ki bi si želeli na njem ustvarjati,« sem rekla skrajno vljudno in zdi se, da je razumela. V nedeljo bom kuhala, je rekla, ker da mora med tednom delati.

     Kot vsi drugi. Vsak čepi za svojim računalnikom, vključno z menoj, le da je moj delovni čas raztegljiv, neredko tudi pozno v noč. Drugi pa so nenehno na nekakšnih videokonferencah in telefonadah, in ko sem skušala ugotoviti, kdaj bi imela lačna drhal čas za skupno kosilo, je vsak povedal nekaj drugega. Seveda sem se znesla nad vsakim posebej, ker so razpršeni po vsej hiši, od kleti do podstrešja. Pravijo, da potrebujejo svoj mir. Navsezadnje imajo delodajalci dostop do njihovih računalnikov in lahko vsak hip vidijo, ali res delajo. Za crknit. Torej kuham jedi, ki lahko čakajo na robu štedilnika, vsak si potem naloži sam na krožnik, ko pač utegne, in se vrne na delovno mesto. Lekcije, da naj prinesejo krožnike in pribor tudi nazaj in naj jih, če ni pretežko, pomijejo, še niso vsi doumeli. Zdi se, da bo treba zvečer, ko se bodo drenjali po dnevni sobi in igrali tarok, znova uprizoriti en manjši napad besnila. Morda pa bi narisala kar plakat z grožnjo, v kakšnih primerih sledi izgon iz raja.

     Ko je mraz popustil, smo se zbrali na vrtu in si ogledovali zarjaveli roštilj, ki ga bo mogoče kmalu uporabiti. Mimo je prišel nekakšen redar in začel rjoveti, da nas je skupaj veliko več kot pet. Saj smo vendar na svojem dvorišču, sem rjovela nazaj. To že, ampak – ali smo sploh v sorodu? Seveda smo, smo rekli vsi v en glas, no, ta mladi štirje morda malo bolj tiho. Zdi se, da bo imel koronavirus še eno kolateralno posledico – množico porok, ko bodo znova dovoljene.

Zarja Jana št. 13,  31. 3. 2020