Tistih, ki so v Zagrebu ostali brez strehe nad glavo, ni malo – doslej je bilo namreč vloženih več kot 21.000 prijav za pregled objektov. Največ poškodovanih poslopij je v središču Zagreba. A strahota koronavirusa je prevladala nad vsemi težavami in strahovi, novice v zvezi z okužbami pa dobesedno prehitevajo druga drugo. Najbolj žalosten spomin na potres so sveče in cvetje pred hišo, v kateri je bila usodno poškodovana 15-letna deklica.

Otok v karanteni in okužena nuna. Že dva dni se v hrvaški javnosti največ govori o otoku Murter, ki je, sumijo, veliko območno prenašanje okužbe. Prizori popolne karantene otoka, zlasti dveh naselij, so kot iz kakšne filmske grozljivke. Število okuženih se laiku morda ne bo zdelo veliko – gre za petnajst ljudi –, a je za otok to ogromno. Mreža stikov, ki so jih v tem času imeli okuženi, namreč napoveduje tragično širjenje virusa, kar se bo po vsej verjetnosti pokazalo šele v naslednjih dneh. 

Drugi zastrašujoči dogodek, ki odmeva v hrvaški javnosti, je s koronavirusom okužena nuna, ki se je 15. marca v Ogulinu udeležila maše in tam ljudem delila tiskovine. Dva dni pred mašo je bila nekje v Bosni, a je ta podatek zatajila. Teden dni pozneje se je zaradi močnega kašlja oglasila v Splošni bolnišnici Ogulin, tam jo je pregledal sam direktor bolnišnice dr. Josip Zorko, ki je bil tisti dan dežuren v ambulanti za nujne primere. Pregledal ji je pljuča, jo poslal na rentgen in ji predpisal antibiotike. Včeraj, dva dni po obisku v ambulanti za nujne primere, se je ponovno oglasila v bolnišnici. Znova so jo pregledali, ji vzeli kri in bris, in ta je bil pozitiven. Prepozno. V izolacijo je moralo okoli 20 medicinskih delavcev, direktor bolnišnice pa je v svojo hišo po lestvi splezal skozi okno in ostal v samoizolaciji v eni od sob, da ne bi okužil družinskih članov.

Zdaj bo sledil pogovor o vseh stikih, ki jih je v preteklih dneh imela omenjena nuna. Iz štaba civilne zaščite Karlovške županije so najprej sporočili samo, da gre za gospo srednjih let, vendar je dr. Josip Zorko vztrajal, da morajo ljudje vedeti, kdo je, da bi se lahko pravočasno osamili.

Glavo pokonci! Na dan potresa se je na Trgu bana Jelačića za spomenikom slavnega jezdeca pojavil grafit, ki sporoča, da ljudje, ne glede na vse, kar se dogaja, ne smejo obupati.  Neznani avtor je zapisal »Glavo pokonci!« in s tem someščanom sporočil, naj ne izgubijo zaupanja v boljši jutri, a naj gledajo navzgor, ker še niso odstranjeni vsi deli streh in zidov, ki lahko padejo na mimoidoče. Za nameček bodo tisti, ki svojih stanovanj niso zavarovali proti potresu, dobili povrnjenih samo pet odstotkov realne škode.

Prvi bojevnik velike bitke. Hrvati imajo srečo, da v prvih vrstah boja proti koronavirusu s svojo avtoriteto, strokovnostjo in odločnostjo nastopa minister za zdravstvo dr. Vili Baroš. Deluje pomirjujoče in vliva zaupanje; mnogi pa so prepričani, da je zagotovo najboljše, kar se je lahko zgodilo tukajšnjih prebivalcem. Vili Baroš  prihaja iz Jelse na Hvaru, zasebno je precej zadržan, govori pa se, da profesionalno najbolje deluje, kadar je pod adrenalinom. Tega pa je danes več kot dovolj.

Nalezljivo pomirjujoča ženska. Poleg dr. Josipa Baroša se je Hrvatom te dni prikupila na videz krhka, v svojih nastopih pa izredno odločna Alemka Markotić, direktorica Klinike  za infektivne bolezni dr. Fran Mihaljević, ki je prav tako v prvih vrstah boja proti koronavirusu. Ljudje ji ljubkovalno pravijo »ženska apavrin«, novinarji so njene nastope označili za nalezljivo pomirjujoče, velik ugled pa uživa tudi v strokovnih krogih. Zelo lepo zna pomiriti ljudi, a zna biti tudi zelo stroga. Znana je njena izjava: »Če želimo koronaparty, jo bomo tudi imeli!« Zdaj bo treba plačati za vsa nespoštovanja samoizolacije in druženja, je dejala, ko je govorila o povečanju števila obolelih.