Že dlje me muči slaba vest, ker jem meso. Pravzaprav me muči, odkar vem, od kod meso pride na krožnik. In predvsem na kakšen način. Naj se še tako trudim, ne morem pozabiti furežev – tako pri nas rečemo kolinam – pri starem očetu, ki sem jim prisostvoval kot otrok. Ne morem pozabiti, kako je za smrt izbrani prašič pričel kričati, ko jih je videl stopiti v štalo z noži v rokah. In potem ko so ga zabodli. Tedaj so te reči potekale tako, da so mu navrtali vrat in pustili, da izkrvavi; kri je bila za krvavice. Včasih so mi rekli, da jo moram prestrezati v pisker. Gledal sem proč, medtem ko mi je po tresočih se rokah špricala topla rdečina in so kriki parali zimsko nebo. Nikoli v življenju nisem niti poskusil krvavic.
Ampak meso pa vseeno še jem, četudi vse manj. Tako so me vzgojili. In, priznam, všeč mi je okus prekajene salame, pečenega piščanca in morskih sadežev. Ni mi všeč, da mi je všeč. Zvenelo bo hinavsko, ampak jaz imam živali srčno rad, in to ne le svojega psa, ampak vse, brez izjeme. Včasih grem po dežju po ulici in vidim polža ali deževnika, ki se matra čez cesto, in ga primem ter prenesem na drugo stran. Kadar mi v stanovanje prileti osa, je ne speštam, ampak jo ulovim v skodelico in spustim z balkona. Ker je vse to živo, življenje pa je sveto v vseh svojih oblikah, najsi so še tako čudne in neznatne. In ja, rad imam tudi pujse in krave in nikoli ne bi nobenemu storil česa hudega. Pa vseeno jem njihovo meso – in s tem povzročam, da jim v mojem imenu in za moj želodec jemljejo življenja. Žvečim, uživam, pogoltnem in se namenoma trudim, da ne razmišljam. Hudič, res je hinavsko.
Sedaj se mi vedno večkrat zgodi, da mi namen ne uspe – in razmišljam. Ali mora biti tako? Mogoče mora; mogoče je vse skupaj normalno. Nemara imam v ustih z razlogom zašiljene podočnike in v želodcu encime za prebavljanje mesa. Vsekakor vem, da živali teh dilem nimajo – zanje je meso hrana pa konec debate. Tisti ubogi prašič ne bi imel prav nobenih pomislekov, če bi bila situacija obratna in bi se jaz znašel v njegovem koritu. Ampak jaz sem pač človek in biti človek menda vendarle pomeni imeti tudi neko odgovornost, kajne? Ne vem. Po resnici povem, da sem zmeden. Ni problem, da ne razumem – problem je, da razumem obe plati. Da čutim, da ni prav, obenem pa ne zberem poguma in moči in grem iz svoje cone udobja. Opažam pa, da se z menoj nekaj dogaja; vse več dni v tednu na mojem krožniku ni mesa. Pojma nimam, kam me bo na koncu zaneslo. Bo pa treba dokončno sprejeti neko odločitev in odgovornost zanjo.
