Iz ZDA smo uvozili še eno sranje potrošniške histerije, črni petek. Kot da niso dovolj že valentinovo, noč čarovnic in Božiček, ki ga je rodil marketing Coca-Cole. Manjkajo le še zahvalni dan in farme puranov. Predniki so rekli »Valentin ima ključe od korenin« in »na Gregorja dan se ptički ženijo«. Zakaj iz narodovega spomina ne napravimo praznika pomladi in ljubezni? Kako je mogoče, da ob razglašeni klimatski katastrofi propagirajo noro potrošništvo, ki jo pravzaprav povzroča? Ali ni »zelena ekonomija« zgolj nova profitna platforma globalnega kapitala? Ali ne bo raja ponovno plačevala davkov za reševanje zablod kapitalizma in elit?
Slepilo napredka
Pozitivistična znanost je obljubljala, da bo pojasnila vse skrivnosti narave in odprla človeku pot do neskončnega napredka. Ker je napredek odrešil človeštvo fizičnih naporov, se je prikazoval le s svoje pozitivne strani. Slepilo napredka je vzbudilo med ljudmi velika pričakovanja o neskončno srečnem stanju v prihodnosti. Napredek je kmalu postal sinonim za lastništvo materialnih dobrin. Ker so bile človekove osnovne življenjske potrebe kmalu zagotovljene, se je sprožila učinkovita propagandna mašinerija in postala generator nastajanja umišljenih potreb, ki jih sodobni človek »mora« zadovoljiti. Iz sredstva, ki naj bi človeku pomagalo polniti vsebino življenja, je postal osrednja vrednota napredek sam. Sredstvo za doseganje cilja smo sprevrgli v cilj. Rodilo se je potrošništvo ter preraslo v obsesijo in histerijo. Trgovski centri so postali templji nove vere, bankomati tabernakelj najsvetejšega in banke prostori, kjer se prodajajo odpustki za storjene grehe. Napredek je postal mit sodobnega človeka in hkrati njegova usodna samoprevara, kajti znana je resnica, da med občutkom sreče in materialnim napredkom obstaja negativna povezava. Nad določeno ravnjo rast ne povečuje sreče. Ko so zadovoljene osnovne materialne potrebe, je dodatni prihodek v večji meri namenjen statusnim dobrinam (večja hiša, močnejši avto, daljše jahte, počitnice na prestižnih lokacijah itd.). Obenem pa pričakovanja, ki niso izpolnjena, vedno vodijo k stanju »nesrečnega«. Vsak obisk supermarketa vodi v frustracije, kajti človek vedno najde stvari, ki so nedosegljive debelini njegove denarnice.
Še vsaka revolucija je požrla svoje otroke
Danes se napredek tako rekoč enači z informacijsko revolucijo. Še vsaka revolucija je požrla svoje otroke, sedanja informacijska pa je najkrvoločnejša. Ljudje so se zabubili v svoje kokone, kjer ždijo pred ekrani v iluziji, da so se s tem izognili nasilju zunanjega sveta. V virtualnem svetu PC-zaslon deluje kot varno okence v neprebojni steni bunkerja, kjer nam nihče nič ne more. Toda zidovi bunkerja nas držijo v izolaciji od stvarnega sveta. Smo kot brodolomci, ki pošiljajo svoja pisma v steklenici. Posledice so strašljive. Ljudje se vse redkeje družijo, ne navezujejo osebnih stikov, se ne ogovarjajo več, dotikanje je prepovedano, nestrpni so do drugih in drugačnih, bojijo se drug drugega. Živimo v neoliberalni džungli, kjer je človek človeku volk. Mnogi ne vedo več, kaj se z njimi dogaja. Drugi pa nočejo niti vedeti, ker se bojijo, da bi vedeli. Medtem od ljudi odtujena oblast ždi v svojih slonokoščenih stolpih, obdanih s kamerami, z varnostniki in policijo. S plebsom komunicira zgolj še preko PR-služb, in če ne gre drugače, z uporabo vodnih topov, solzivca in gumijevk. Oblast povzema oblike labirinta institucij, v katerem nikoli ne pridemo do konca brezkončnih hodnikov in neštevilnih pisarn. Potekata čedalje večja koncentracija oblasti in birokratizacija vsakršne družbene dejavnosti. Zakoni nimajo ničesar več skupnega z resničnimi interesi ljudstva. Za vsako dejavnost ljudje potrebujejo dovoljenje »pristojne« avtoritete. Nikakršne pobude od spodaj ni mogoče realizirati brez podpisa »odgovornega« in nobeno prostovoljno združenje se ne more ustanoviti, ne da bi dobilo soglasje. Totalna država postaja čedalje bolj totalitarna. Totalitarna država je en sam gromozanski birokratski stroj s kasto svojih uslužbencev.
Več v reviji Zarja Jana št. 50, 10. 12. 2019
