Naj na začetku nekaj razčistimo – v tej in vseh drugih raziskavah ter dokumentih, ki se tičejo žensk, govorimo o enakosti in ne o enakopravnosti – prav zaradi teh dveh poimenovanj se divje lasajo nekateri evropski poslanci in strankarski vrhovi, češ da ženske nismo enake kot moški. Kar je seveda res, ne rase nam brada in nimamo prostate, poleg vsega drugega. Termin »enakost med spoloma« je širši, v svojih dokumentih ga uporablja EU in zajema enakopravnost, enakovrednost ter enake možnosti. Šele vsi trije kriteriji sestavijo celotno sliko. Čeprav me »enake možnosti« begajo že iz otroštva, ko nam je o njih razlagala učiteljica v tretjem razredu osnovne šole, najbrž v smislu »kaj vse nam je omogočil socializem«. Torej – vsi lahko hodimo v šolo in dosežemo izobrazbo, za katero smo sposobni in če se potrudimo, nas je opozarjala. Ampak kako vendar imamo enake možnosti, ko pa imam jaz šolo kar čez cesto in mi mama pomaga, če se mi kje zatakne, sošolec pa prihaja k pouku z uro in pol oddaljenega hriba, ko pride domov, pa žene živino na pašo in tam ostane do večera? Učiteljica mi seveda ni znala odgovoriti. In tudi takšne raziskave ne morejo odgovoriti na čisto vsa vprašanja.
Kje smo torej? V svetu je takole – do dvajsetega mesta se je uvrstilo 17 evropskih držav in tri neevropske, ni treba veliko ugibati, katere – seveda ZDA, Kanada in Nova Zelandija, pa tudi Avstralija preveč ne zaostaja. Merili so marsikaj – od nasilja v družini in zunaj doma pa do dostopnosti do pravnega sistema, finančne neodvisnosti, dostopnosti do izobrazbe in zaposlitve, vključenosti v politično življenje, pa celo do mobilnega telefona. Saj veste – ljubosumni moški zelo radi brskajo po ženinem mobilcu, zato je v najbolj zaplankanih državah jasno, da ga ženske sploh nimajo. In seveda v državah, ki so tako revne, da telefona nima skoraj nihče.
Med države, kjer se ženskam godi najslabše, sodijo tako rekoč vse, kjer je vojna, povezana z revščino in verskim fanatizmom. Čeprav tudi to ni povsem res – med Kurdi, ki so v večni vojni z večinskimi narodi, raztreseni so po več državah, govorijo različne jezike in so ali šiiti ali suniti, so ženske večinoma spoštovane, ne zakrivajo se, šolajo se …, skratka, v danih okoliščinah živijo spodobno življenje. Afganistanke so recimo dobro vključene v politično življenje, v parlamentu imajo zagotovljenih 27 odstotkov poslanskih mest (kar je, mimogrede, več kot pri nas), Jemenke pa kljub temu, da se jim po merilih raziskave godi najslabše, doživljajo sorazmerno malo partnerskega nasilja. Tepejo jih torej drugi …
Slovenke telefoniramo. Mimogrede, v raziskavi obeh ustanov iz leta 17/18 je bila Slovenija celo četrta na lestvici, takrat smo zares vriskali od veselja, a kaj ko lahko posamični parametri hitro pokvarijo skupno sliko. Recimo zastopanost žensk v parlamentu je pri nas le 20-odstotna, kar je precej slabše od že prej omenjenega Afganistana. Ne gre le za to, da Slovenke nočejo v politiko, ampak tudi tiste, ki si drznejo na ta spolzki parket, stranke zelo rade uporabljajo za nabiranje ugleda in točk, potem pa jih potisnejo v neizvoljive volilne okraje.
Nič čudnega, če turisti derejo k nam in bi radi nekateri kar ostali – pri nas se čutijo varne. Če bodo brali omenjeno raziskavo, jih bo še več, saj si več kot 85 odstotkov Slovenk upa ponoči na sprehod brez spremstva, kar je največ na svetu. Nedosegljive smo tudi po telefonih, ki jih prenašamo s seboj, kar 97,3 odstotka žensk, starejših od 15 let, jih ima. Prednjačimo tudi po zaposlenosti in vključenosti v vse mogoče poklice.
Več v reviji Zarja Jana št. 50, 10. 12. 2019
