In je splezala, po mnogih bitkah, na svoj Everest. Zdaj metaforične gore premaguje tudi na drugih področjih, kot profesorica in predsednica društva, ki se bori za pravice oseb z avtizmom. Filmi so – jasno! – še vedno v njenem življenju. In bitke tudi. Everestov nikoli ne zmanjka.
»Dolgo je trajalo,« pravi o zaviti poti do svojega prvega celovečerca Varuh meje iz leta 2002. »Morala sem se res povsod dokazovati, pa še tako je bilo, da se je pri nas odprlo šele, ko smo zunaj dobili sredstva, pri ZDF in Arte, šele potem se je tudi pri nas malo hitreje obrnilo. Pozneje mi je režiser Filip Robar Dorin, tedanji predsednik Filmskega sklada, povedal, da je moral kar malce pritisniti, da je prišlo do tega filma.«
Varuh meje je bil prvi slovenski celovečerec, ki ga je režirala ženska, Maja pa prva slovenska režiserka, ki so jo povabili na enega od velikih treh festivalov, berlinskega (tam je bil Varuh nagrajen kot najbolj inovativni film). To je bil tudi prvi film danes uveljavljenih igralk Pie Zemljič in Ive Krajnc. Sto deklet je bilo na avdiciji, se spominja Maja, med deseterico v najožjem izboru je bila tudi Katarina Čas. A očitno še ni bil njen čas. »Zanimivo je film pogledati z distance, na moje veliko veselje so ga lani prikazali v nemškem Wiesbadnu in po več kot dvajsetih letih film še vedno funkcionira tako, kot bi bil posnet danes, je svež in moderen.«
Hecna stvar, na slovenski televiziji so ga v vseh teh letih prikazali samo enkrat.
Magija in strup
Maja vedno poudarja, da ne bi prišla tako daleč brez Ide. Ida Weiss je njena mlajša sestra, ki je producentka večine njenih filmov. Želela si je na veterino, pristala na pravu in na televiziji delala kot organizatorka, nastopala pa tudi v vseh Majinih študentskih filmih. »Zastrupila sem jo s filmom,« priznava Maja, »tako kot potem še marsikoga.« Skupaj sta ustanovili producentsko podjetje Bela film, njun prvi film pa je bil dokumentarec Cesta bratstva in enotnosti iz leta 1998, za katerega doma, tako kot še neštetokrat pozneje, nista dobili denarja. Sta ga pa našli v New Yorku. Maji se to, da se z nabiranjem denarja za njene filme ukvarja prav njena sestra, zdi super. »Ker sem varna in ker ji zaupam – čeprav se je potem izkazala za zelo ostro in mi je pri snemanju Varuha že prvi dan zagrozila, naj le pazim, da ne bo šlo kaj narobe! In to ni bilo zadnjič. Ta najin odnos, to zaupanje in podpora, to je bistveno. Seveda Ida zdaj producira tudi za druge. Natančno izbira, marsikaj tudi zavrne. Trenutno čakam, sem v čakalni vrsti, ker ima že vse zasedeno.« Zato je Maja ustanovila tudi svoj Zavod Maja Weiss, tako tudi sama producira filme. Prvi, ki ga je tako posnela, je bil uspešni dokumentarec Banditenkinder (2014), »ampak mi je iz ozadja tudi Ida pomagala.«
Danes je za Majo več kot 60 projektov, največkrat je režiserka in scenaristka, pa tudi okrog trideset nagrad. Vendar nagrade pri zbiranju denarja za nove projekte nič ne pomagajo: »Ker so vedno nove komisije, v bistvu si vedno na začetku. Pri filmu je vedno borba za denar, za projekte.«
Je kdaj pomislila, da bi pustila film in počela kaj drugega? »V krizi srednji let,« se smeje. »Sem mislila, da bo mogoče bolj preprosto, ne pa da je vsak film nov začetek. In tako že vse življenje.« Še vedno torej snema. Še vedno ima kopico zamisli za filme. Pravi, da bi rada posnela še vsaj tri. Od tega vsaj en igrani celovečerec, vzdihne. »Filmska družina je nekaj posebnega in čudovitega. Ustvarjanje filma s sodelavci, ki si jih izbral, in tisti meseci priprav in snemanja, ko vsi živijo za tvoj-naš-skupni film, in 'iz nič nastane film', to je magija. In strup. Žal nisem imela možnosti tega okusiti že 16 let.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
