»Običajni« ljudje si niti predstavljati ne moremo, kako je, če pri rosnih osemnajstih dobiš diagnozo rak in ostaneš brez noge. Tomi nam je opisal, kako je šel skozi vse to ter ostal srčen, sončen in pogumen fant, ki s protezo živi običajno življenje: teče, smuča, kolesari, plava, igra odbojko in kot gasilec pomaga drugim ljudem. Pri tem ga dve leti podpira izvoljenka Lara, s katero sta si že ustvarila skupni dom, razmišljata pa tudi o družini. Tomi ima kljub mladosti tudi dva naziva, na katera je zelo ponosen: je predsednik gasilskega društva in direktor neprofitnega zavoda za otroke z rakom, Inštituta Zlata pentljica.
»Velike Lašče so mali kraj velikih ljudi in zgodovine. Tako se vedno pohvalim, da sem od tam, kjer se je rodil in ustvarjal Primož Trubar. Sicer pa mi že od malega ni bilo dolgčas. Sem namreč šesti otrok v družini: imam starejšega polbrata in polsestro, pa starejšo sestro in dva brata. Odraščanje v tako veliki družini je bilo dinamično, vedno se je bilo treba boriti. Pa tudi starši me niso preveč zavijali v vato. Ker so bili sorojenci toliko starejši (od petega po vrsti je mlajši šest let in pol), sem se moral veliko igrati sam in se tudi znajti. Danes sem hvaležen za to, saj sem razvil bogato domišljijo,« razlaga Tomi, od nekdaj vsestranski športnik, še posebej nogometaš, ki se je tudi zato, ker imajo doma elektrotehnično podjetje, odločil za elektrotehnično šolo. V njej je zelo užival ter našel krasne sošolce in prijatelje.
V hipu se mu je vse sesulo
»Januarja 2017 sem praznoval osemnajsti rojstni dan. Dan zatem sem šel na nogometno tekmo, ki smo jo imeli s šolo. Stal sem v golu, ko sem dobil udarec v levo nogo. Najprej me je malo zapeklo, potem pa sem mislil, da gre za zvin. Šel sem na fizioterapijo in domneval, da bo kmalu dobro. A se to ni zgodilo in so mi podaljševali fizioterapijo. Na koncu se je zavleklo na več kot štiri mesece; poškodba se ni hotela zaceliti. Starši so zahtevali magnetno resonanco in me konec maja odpeljali v Maribor, kjer sem najhitreje dobil termin. Po nekaj dneh so me klicali, da je nekaj narobe s sliko, da naj pridem še enkrat. Drugo slikanje je pokazalo, da so bile v redu že prve slike in da je nekaj narobe z mojo nogo. V njej sem imel tumor, za katerega se je pozneje izkazalo, da je zelo redek osteosarkom, ki prizadene dva človeka na milijon ljudi. Takoj sem moral nazaj k zdravniku,« pripoveduje Tomi. Zatem se je vse zelo hitro odvijalo: v petek je izvedel za diagnozo, v ponedeljek je že začel s podrobnimi preiskavami, te so pokazale še dva tumorja na pljučih. Začela se je prva kemoterapija, obenem pa pogovori z zdravnikom, kaj bi bilo bolje, obdržati nogo (»zacementirali« bi gleženj in ne bi mogel normalno hoditi) ali pa jo amputirati pod kolenom.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
