Danes 37-letna magistra prava Kaja Travnik je bila že zgodaj izjemno uspešna, delala je v kar petih državah. A v delu ni našla zadovoljstva in je izgorela. Zaradi nekaj slabih izkušenj z zdravniki si je poskušala pomagati sama. Težka preizkušnja ji je dala moč, da je poklicno srečo in zadovoljstvo našla kot prehranska svetovalka ter osebna trenerka. O zdravem življenjskem slogu predava tudi v podjetjih.
»Bila sem pridna punčka z najboljšimi ocenami, totalna piflarka. Vse življenje sem imela probleme z želodcem, menstruacije nisem dobila do 21. leta. Pogosto sem bila pri zdravnici, a so težave pripisovali stresu zaradi moje pridnosti in ambicioznosti. Namesto da bi me natančno pregledali in diagnosticirali avtoimunsko bolezen celiakijo, ki se je očitno pojavila že ob rojstvu, so težave pripisovali mojemu perfekcionizmu,« začne svojo neverjetno zgodbo naša sogovornica.
Ko se bojiš hrane
Iz otroštva se Kaja spomni groznih bolečin v želodcu, bruhanja žolča, driske, zvijanja v črevesju … »Imela sem res hude težave, zdravniki pa so mi dali tablete in zaključili obravnavo. Starša sta se jih trudila prepričevati, a odgovor je bil, da že vedo, kaj delajo. No, pri 19 sem bila samo eno stopnjo pred osteoporozo, kri sem imela kot vodo, in ko me je končno pregledal gastroenterolog, je ugotovil, da imam v želodcu več lukenj in bi v dveh letih lahko dobila raka! Ta zdravnik se je res zavzel zame, vendar je pot do diagnoze trajala predolgo. Imela sem močan gastritis, nenormalno uničen želodec in še kup težav, ki so se razvile, ker me niso pravilno zdravili, tako da ni bilo mogoče takoj ugotoviti, kje je izvor težav. Na koncu si nisem upala več pojesti skoraj ničesar. Po kosu banane sem že bruhala in driskala,« pripoveduje Kaja, ki je oboževala kruh, vendar ni vedela, da si z njim še bolj škoduje. »Po njem sem se zvijala, tako me je bolelo,« se spominja.
Življenje nima smisla
Bolečine so se stopnjevale, telo pa je pri 19 poskrbelo za opozorilo, ki ga niso mogli prezreti: prvi dan na fakulteti je Kajo tako zvilo, da je morala v bolnišnico. Nato je trajalo še pol leta, da so odkrili celiakijo. »Ker se je tako vleklo in je bilo res grozno, sem si v nekem trenutku rekla, da tako življenje nima več smisla. Mora obstajati še kaj, š čimer bi si lahko pomagala, ne pa samo tablete na tablete. Takrat mi je prišla v roke knjiga Louise L. Hay Življenje je tvoje in me dobesedno spremenila. Še vedno jo imam doma in je v njej že petstokrat vse podčrtano. Res je, da pozitivno mišljenje ne more spremeniti vsega, ima pa močan vpliv na zdravje. Pod vplivom knjige sem si, namesto da bi razmišljala, kako me boli želodec, ponavljala 'moj želodec je zdrav,' začela sem meditirati, pisati afirmacije, se učila jogo, spremenila prehrano, izločila gluten in se v dveh letih pozdravila! Končno sem dobila menstruacijo, nehala z zdravili, osteopenije ni bilo več, kri je bila dobra … Za celiakijo je pomembna dosmrtna dieta.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
