Mati, ki joče za pobitimi otroki. Žena, ki prepričuje moža, naj ne gre v vojno. Sestra, ki je pripravljena žrtvovati lastno življenje, da bi častno pokopala brata. Dekle, ki prevezuje rane bolnim in neguje invalide. Bojevnice, ki gredo na ulice in se v imenu enakopravnosti goloroke spoprimejo s policijo. Skupina, ki se ne pusti odgnati od križa ... Ženska je vest človeštva. Le ona čuti vsako rano, vsak udarec na telesih tistih, ki jih je rodila. Ona ve za zločin, vidi nasilje in sliši tožbe, prepozna krivice. Ko tudi največji silaki sklonijo glave in tudi najbogatejši trepečejo pred izgubo, je ona ta, ki obtožuje – četudi nikoli ne kaznuje. »Resnično je ženska v svoji naturi,« so o človeški duši dejali gnostični mistiki. Enako je z dušo celotne skupnosti. V Sloveniji je ena njenih oblik Draga Potočnjak.
Po spletu lahko glasujete na spletni strani naše revije oziroma na portalih naše medijske hiše, in sicer lahko oddate en glas na dan. Glas lahko oddate TUKAJ.
Po osnovnem poklicu je igralka, kariero je preživela v Slovenskem mladinskem gledališču, toda naj vas to ne zavede. Lanskega marca je za »neusahljivo soustvarjanje slovenske gledališke literarne krajine in dramski opus« prejela nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo. Dvajset dni pozneje je začela gladovno stavko v podporo palestinskim žrtvam izraelske genocidne morije (47.283 po zadnjem uradnem štetju). Nas prisilila, da smo pogledali nanjo in videli njih, ki smo jih naredili nevidne, še enkrat več. Kot je v začetku 90. let prejšnjega stoletja prisilila vso Evropo, da je videla stisko bosanskih beguncev v Sloveniji, dovčerajšnjih, zanjo pa za vekomaj bratov in sester. Šest let in pol je vodila gledališke skupine zanje, leta 1994 prejela nagrado Evropa za projekt Pregnanci, s katerim je opozarjala na njihove stiske.
»Včasih bi se raje pokopala, kot pa živela v takšnem svetu.«
Ena tistih ljudi, ki se jih dotakne vse. In ki so se sposobni zjokati ob mrtvem deževniku na soncu. Tistih ljudi, ki so tako prepredeni z življenjem in zemljo, da jim je še njena najdrobnejša koreninica kakor lastni živec in njen kamen kot lastno srce ter so tako strašno čuteči, da med njimi in svetom ni nobenega posrednika – kar se zgodi svetu, se zgodi njim. To ima Draga Potočnjak po materi. Da si je kruh služila kot snažilka, ima močan simbolni pomen. Kajti na koncu dneva je ženska ta, ki mora počistiti svinjarijo človeštva. »Imela je težko življenje, vendar zaradi tega ni nikoli sovražila nikogar. Bila je skromna, znala je živeti z malim in iz tega potegniti največ. Čeprav je imela skromno izobrazbo, je premogla neverjetno življenjsko modrost,« danes pove o materi, ki je svoja dekleta večji del vzgojila sama; Dragin oče je umrl mlad.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
