Pravijo, da dokler so otroci majhni, imajo starši majhne skrbi, ko zrastejo, pa velike. In nikoli ne minejo, dokler smo živi. Kaj pa če si vaš edini otrok zaželi postati ekstremni športnik v nevarni disciplini? Na primer cestnohitrostni dirkač? Kako otroka podpreti v njegovi veliki želji, da vstopi v svet, ki bo nam staršem vsakodnevno dolivala še dodatne skrbi? Ga zatreti in mu preprečiti pot ali mu stati ob strani in ga pripraviti na pasti, ki ga čakajo?
Spoznala sem družino simpatičnega najstnika Tadeja Maverja Guština, ki odrašča ne le v uspešnega motociklista, temveč tudi v nadarjenega, plemenitega mladeniča, katerega strast do motorjev in znanje o njih so opazili tudi v prestižni italijanski tovarni Motori Minarelli, kjer je Tadej lani sodeloval pri razvoju novega agregata. V teh dneh se sedemnajstletnik vrača tja. Kot dirkač pa ima za sezono 2025 velike sanje. Vanje verjameta tudi njegova srčna starša Elvis Guštin in Kristina Maver.
Kako se je začelo
Tadejeva zgodba se je začela z željo njegovega očeta, motorista, da sin na cesti ne bi bil divjak in ne bi delal napak, ki se jim je mogoče izogniti. Zato ga je nekega dne odpeljal na dirkališče, kjer so inštruktorji otroke učili voziti minimoto, motorček. Tadejeva mami pojasni, da je odličen za otroke, saj so šolske inačice precej varne. In tako se je začela ljubezen na prvi pogled. »Tadej se je tistega davnega avgustovskega dne leta 2017 zaljubil v življenje na stezi.« Poti nazaj ni bilo več. Kristino seveda mnogi sprašujejo, ali je ni strah, kadar gleda sina drveti na motorju. Mirna in nasmejana pojasnjuje, da so za tem drvenjem leta in leta piljenja. Najprej šest let na minimotu. Ko je v Sloveniji pometel z vso konkurenco, je šel čez mejo v Italijo. Mali Tadej (ki je medtem že precej zrasel) je leta 2022 v Assnu na evropskem prvenstvu v kategoriji minimoto 50 dosegel peto mesto. Pred tem je bil dvakrat najboljši v naši deželi. In tako sta se v teh letih naučila svojega sina gledati tudi oče Elvis in mama Kristina.
»Otroka počasi spremljaš, gledaš, kako raste, pili svoje sposobnosti. Veš, da hitrost ni kritična, da vsi padci ne povzročajo poškodb. To pa ne pomeni, da ni ta šport tudi zelo nevaren.« A ne bi bilo prav, da bi zaradi svoje ali moževe bojazni preprečila nekaj, kar sinu osmišlja življenje. Kristina je prepričana, da četudi bi mu nasprotovala, bi našel pot, da bi svoje sanje izživel. »S tujim motorjem, ki ga ne pozna, po možnosti s slabo zaščito ali brez nje, v brezglavi vožnji po cesti njegovo življenje ne bi bilo manj ogroženo, nasprotno, veliko več možnosti bi imel, da bi šlo kaj narobe. Dirkači, pravi dirkači, vam bodo povedali, da se dirkanja na cesti ne gredo, ker ni zanimivo, ker tam ne moreš peljati na limitu.« In tako mu stojita ob strani. Skupaj preživljajo popoldneve in vse vikende, saj sta starša glavni motor, da vse lepo teče. Leto 2024 je prineslo nov motor, nov klub in nove izzive za vso družino.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
