Natalija Nedeljko je predsednica Društva za zaščito konj in ostalih živali, dobrotnica in prostovoljka, ki se neustrašno bori za zavržena bitja z roba človeškega odpada. Našli jo boste v Rehabilitacijskem centu Petra v Orovi vasi, kjer v delovnih oblačilih in zgaranih rok pokončno stoji na čelu živalske karavane. Lomljenje kopij na njenem hrbtu in soočanje s krutostjo je nista zlomili, ravno nasprotno. »Življenje me je naredilo trdo in neizprosno in vem, da od zastavljenega cilja nikoli ne smeš odstopiti. Dokler bo migal zadnji prst na moji nogi, se bom borila za boljše življenje in pravice živali,« je odločna Natalija, ki ob pogledu na svoje rešenčke hitro omehča strogo držo. Obraz ji preplavi toplina in z mehkobo v glasu spregovori o poslanstvu, ki jo navkljub neizprosni bitki osrečuje.
Po spletu lahko glasujete na spletni strani naše revije oziroma na portalih naše medijske hiše, in sicer lahko oddate en glas na dan. Glas lahko oddate TUKAJ.
»Zame je bilo vedno nerazumljivo, kako lahko mučena, trpinčena ali zanemarjena žival odpušča in vedno znova vzpostavi zaupanje v človeka. Največja sreča je, kadar jim lahko pomagam, kadar vidim in spremljam njihovo okrevanje ter jim na koncu najdem res odličen dom, kjer so ljubljene in spoštovane. Moja sreča je, kadar med delom pride žival k meni, se stisne, kadar mi sama od sebe ponudi košček svoje ljubezni in srca.«
Kljub čedalje slabšemu zdravju vztraja na svoji poti. 365 dni v letu, v dežju, snegu in pod žgočim soncem, skrbi za več kot 700 živali in kot od vetra bičana vrba trmasto kljubuje trdemu življenju. Pogosto prezrta s strani države, zgolj s podporo prostovoljcev in srčnih ljudi prinaša luč upanja živalskim dušam, ki jim je človek obrnil hrbet. Njen krik na pomoč bi lahko bil glasnejši. A Natalija je predvsem človek dejanj. Presneto močna mora biti, a kaj se bo zgodilo, če še ona dvigne roke? »Srce mi ne da, da bi jih pustila na cedilu,« sklene zgarane dlani upokojenka, ki si želi, da bi se ji pristojni pridružili na prvi bojni liniji.
Glas nemočnih in trpečih
Je glas nemočnih, pomoči potrebnih živali, bori se namreč, da bi odpravila številne nepravilnosti in krivice. V to, da bi jo odgovorni uslišali in bi se začele odvijati prepotrebne spremembe, vlaga veliko moči. Problematika rejnih živali je ogromna, zato je vsak premik žarek upanja. Z večletnim prizadevanjem ji je uspelo, da so v Pravilniku o zaščiti in dobrobiti rejnih živali sedaj končno določeni pogoji reje in vzreje tudi za konje, spremembe pa se obetajo tudi na področju prehodnih hlevov. »Že pred leti sem predlagala, da je treba na ravni države urediti prehodne hleve za rejne živali, da se lahko takoj umaknejo iz neprimernih razmer in se jih tam lahko v miru pregleda ter potem določi, kam in komu bodo predane. Pravilnik je končno pripravljen in čaka na proceduro sprejetja. Neznansko si želim, da bi se sprejel tudi pravilnik o zavetiščih za rejne živali, kot je urejeno za hišne ljubljenčke,« pove predsednica društva, ki s pristojnimi inšpekcijskimi službami rešuje grozljivo zanemarjene živali.
Če bi dobrotniki imeli moč in vpliv …
In za katera področja bi nemudoma poskrbela, če bi ji v roke položili moč? Nataliji ob tem vprašanju v očeh pobliskne iskra odločnosti. Ne pomišlja, natanko ve. »Po hitrem postopku bi sprejela zakon o prepovedi kletk in privezovanja živali, takoj bi se moral sprejeti pravilnik o zavetiščih za rejne živali, izvedla bi reorganizacijo inšpekcijskih služb, odstranila bi UVHVVR iz resorja ministrstva za kmetijstvo, saj je tu navzkrižje interesov, spremenila bi koncesije za redni letni veterinarski pregled, saj tudi tu prihaja do navzkrižja interesov, takoj je treba sprejeti tudi označitev mačk, prepovedati je treba parjenje nerodovniških živali … Oh, veliko tega je, vse pa je nujno.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
