Njen moto je: delo, delo in še enkrat delo. Ženeta jo nepoboljšljiva radovednost in otroški duh, ki ga je ohranila v sebi. Prav navdušujoče je odkrita, tudi ko spregovori o stvareh, ki bi jih mnogi radi zamolčali. Denimo o tem, kako se je spopadala s kadilsko razvado: »Dolgo je že, kar sem podlegla tej razvadi. Enako dolgo pa traja tudi moj boj, da se je rešim. Vmes sem nekajkrat že nehala kaditi, pa znova zapadla tej omami. Upam, da mi je zdaj trajno uspelo.«
Mojco je te dni kar zahtevno ujeti, saj je razpeta med obveznostmi v domačem gledališču in na gostovanjih. Zasmeje se: »Novo leto, stara gneča.« Seveda pa najde tudi čas za sinova, ki mamo še precej potrebujeta. Z njima je samo mama, v vsem preostalem času pa raziskovalka gledališke umetnosti in življenja. Magičnost gledališča jo je privlačila že od malega. Prve korake je naredila še pred študijem dramske igre in umetniške besede na AGRFT, ko je pravljičnih sedem let brusila svoj umetniški diamant v Improligi, prvenstvu improvizacijskih skupin, in bila celo izbrana za najboljšo improvizatorko sezone. To je bila zelo dragocena izkušnja. Ravno tako povabilo pred leti v šov Zvezde plešejo.
Igralka, plesalka in še marsikaj
»Kot otrok nisem obiskovala plesne šole, v študentskih letih pa sem šla le na kakšen kratek poletni tečaj. Nekaj sem se o plesu podučila v Gilšu in pri Barici Blenkuš, da sem se nekoliko sprostila ter se naučila dobro počutiti v svojem telesu. Tako kot nekateri drugi imam tudi jaz nekaj težav pri tem, da se sprostim in prepustim glasbi. Največ sem pridobila pri improvizatorjih, kjer je bilo treba v treh minutah pokazati, kar je od tebe zahtevalo občinstvo.« Čeprav je v gledališču, na televiziji in filmu odigrala kopico vlog, je še posebej veliko simpatij gledalcev dobila pred leti, ko se je pogumno odzvala povabilu v oddajo Zvezde plešejo in dokazala svojo vsestransko nadarjenost.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
