Titi Habicht, 22 let, Ljubljana: Drugače kot mi so naši starši imeli upanje
Potem ko se je prijavila na razpis Mladinskega sveta Slovenije in bila izbrana, je študentka mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani za deset mesecev postala slovenska mladinska podnebna delegatka. Je bil zanjo podnebni vrh pristanek na trda tla odraslih govoranc, saj ljudska večina podnebni vrh dojema kot en velik bla bla? »Pomembna izkušnja zame, bilo je večje in napornejše, kot sem si predstavljala. A ko me ljudje sprašujejo, kako je bilo, vedno uporabim besedo bizarno. Civilna družba podnebno konferenco upravičeno kritizira, ampak ne smemo zanemariti ne napredka z leti ne truda ljudi, ki noč in dan delajo za to.« Mar te tihe, dobromisleče mravljice vedno znova poteptajo lobisti, odposlanci kapitala? »Ja, seveda, to ni nobena skrivnost. Dogovori niso nikoli tako ambiciozni, kot bi lahko bili, po drugi strani pa smo v zadnjih 20 letih vendarle napredovali (npr. pariški sporazum), a ostaja to v senci neuspehov, ki smo jim priča, ker je treba upoštevati tako naravovarstvene kot poslovne interese.«
Že samo z ustavitvijo vojn bi pomembno zmanjšali izpuste, se strinja. »Emisije v vojski so nekaj, o čemer se molči. Slovenska vojska je ena redkih, ki dejansko poroča o izpustih, ki jih povzroča. Če bi vse vojaške izpuste dali na kup, bi bila orožarska industrija na četrtem mestu med državami! Največja onesnaževalka je Kitajska, sledijo Indija in ZDA, četrta pa je orožarska industrija! To je pravzaprav noro in to sem slišala šele na podnebnem vrhu. Seveda ne smemo zanemariti tega, kar lahko za okolje naredi vsak izmed nas, ampak vedno je treba pogledati tudi širše.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
