Nima ne radia ne televizije, je nekoč rekla, povsod govorijo le o vojnah. Imam pa pravljice in pesmice, dodaja. Z njimi je vzgajala otroke kot učiteljica, pa tudi po upokojitvi pred skoraj štiridesetimi leti, ko je hodila po šolah in vrtcih. Pa upokojence je poučevala na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Poučevanje je bilo zanjo sreča in nikoli se mu ni povsem odrekla. Če bi se še stokrat rodila, bi bila spet učiteljica, je prepričana. In rada ima slovensko ljudsko izročilo, že desetletja ga vneto zbira.
»Če izgubimo preteklost, tudi prihodnosti ne bomo imeli.«
Natančnega števila knjig, katerih avtorica je ali soavtorica, očitno nihče ne pozna, še najboljši približek je »okrog 150«, mnoge v samozaložbi, razdeljene pa so med štiri področja: slovensko ljudsko izročilo, angleščina, pedagogika in alpinizem. Da je njeno delo opaženo in cenjeno, kažejo številna priznanja, da je njen prispevek opazila tudi država, pričata nagrada RS za življenjsko delo na področju šolstva leta 1995 in lanska medalja za zasluge na področju publicistike in ohranjanja slovenske kulturne dediščine.
Po spletu lahko glasujete na spletni strani naše revije oziroma na portalih naše medijske hiše, in sicer lahko oddate en glas na dan. Glas lahko oddate TUKAJ.
Neprecenljivo!
Poleg otrok je rada obiskovala starejše v domovih za ostarele – tam vendar živijo zadnji ljudje, ki so pasli živino, mlatili žito in kosili s koso, je razložila. Zadnji, ki še pomnijo stare običaje in tradicijo svojih krajev. In ona si vse zapisuje. Kaj bo, jo je nekega dne spreletelo, ko mene več ne bo, nihče več ne bo vedel, kako je bilo nekoč! Otroci bi morali obiskovati stare ljudi v svojem kraju in raziskovati lokalno tradicijo, meni. Nekateri to tudi počnejo. Na srečo. Tako bogastvo imamo, pa se ga sploh ne zavedamo, je zaskrbljena. Ne znamo ceniti neprecenljive vrednosti svojih kozolcev, panjskih končnic, dragocenih arheoloških najdb, kakršnih nimajo nikjer drugje. »Če želi Evropa videti svoj prastari obraz, naj ga pride k nam pogledat,« pravi v nekem intervjuju. Mi pa uvažamo tuje praznike, valentinovo, na primer, namesto da bi praznovali domače gregorjevo, ki je prav tako praznik zaljubljencev. Ampak gre na bolje, doda optimistično.
A veste, tisti pregovor – ljudske pregovore ima tudi rada – ki pravi, ljubezen nam je vsem v pogubo, ne drži vedno. Pri njej vsekakor ne, njej je ljubezen do slovenske tradicije prinesla veliko zadovoljstva in vzdevek »romantična etnologinja«, ki ga vestno zapišejo v vsakem članku o njej, čeprav ni nikoli študirala etnologije. Zakaj romantična? Nihče ne ve zagotovo. Morda, je nekoč poskusila ugibati, »prihaja iz mojega prepričanja, da otroka najlepše vzgajaš s pripovedko«. Otrok ima, kar mu daš, rada reče – in ona jim je dala ogromno. Le kdo ne bi imel rad učiteljice, ki verjame, da se je učenja treba lotiti z igro, pesmijo in pravljico? Učiteljice, ki se drži nepremagljivega recepta, potrkaj na otrokov srček, pa ti bo odprl glavo? Nekdanji učenci jo še vedno ustavljajo na ulici.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
