Vika Potočnik, političarka, pedagoginja, Slovenka leta 1989: Umetnost mi je povrnila moč
Vika Potočnik je pred leti obrnila nov list v življenju in se z enako predanostjo kot v svojem dotedanjem delu posvetila ustvarjanju z glino, slikarstvu in grafiki. V njenem delu prevladujejo kipi, ženske figure, ki zrejo v drugačno prihodnost. Njena prva razstava je bila v zanjo simboličnem Sodnem stolpu pod okriljem Narodnega doma Maribor. Kustosinja dr. Nelida Nemec je ob tem zapisala: »Postavljene so v skupino, ne v vojaške vrste, nakazujejo moč in voljo, da ne bodo obupale, ampak spreminjale, vnašale drugačne vrednote, ki nas družijo in duhovno bogatijo, s pravicami do svobodne izbire, enakopravnosti in enakosti.«
Sporočite nam ime ženske, ki vas navdihuje, naj bo znana ali pa ne, s kateregakoli področja – po pošti: Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana – Polje, po e-pošti: jana@media24.si ali na Janin Facebook ali Instagram.
O tem, kako vidi svet in kam plujemo, pravi: »Prevladujoče reševanje konfliktov z zastrašujočo rastjo vojaške industrije in vojaškimi posegi je zame grozljivo. Najvplivnejši politiki razen pozivanja in pošiljanja vojaške opreme ne zmorejo in ne želijo reševanja konfliktov za t. i. zeleno mizo, z dialogom in iskanjem rešitev iz kriz, v katerih je svet. So le marionete kapitala, ki ga pretežno ustvarjajo orožarska industrija, proizvodnja in prodaja opiatov ter manipuliranje z migrantsko problematiko. To omogočajo močne povezave prepletenih mrež vplivnih posameznikov in korporacij, ki delajo za lasten interes ter pomembno vplivajo na odločitve politikov. To je prisotno tudi v Sloveniji, ki je izgubila del pomembnih gospodarskih, finančnih in razvojnih panog in s tem tudi velik del suverenosti. Vsakodnevna politična razdvajanja doma nam jemljejo prepotrebno voljo in energijo za temeljit razvojni premislek ter sprejemanje odločitev in pobud za reševanje kriz. Današnjim odločevalcem manjka ozaveščenosti in zavedanja, da se zgodovina ne začne z novim mandatom in prepričanjem, da so drevesa, ki rastejo stoletja, posadili oni.«
Kakšni pa se ji zdijo bistveni problemi naših generacij? »Prepričana sem, da nam manjka zaupanja, solidarnosti, razmisleka in smelih odločitev, ki so v dobrobit skupnosti in ne le enakomislečih izbrancev. Manjka nam zavedanja, da starejša generacija z znanjem, izkušnjami in vključenostjo v skupnosti lahko še kako prispeva k razvoju, večjemu medgeneracijskemu sožitju, solidarnosti in kakovostni starosti; manjkajo nam javne storitve, kot so šolstvo, zdravstvo, socialna varnost, vlaganje v znanost ter spodbujanje mladih, da soustvarjajo svojo prihodnost. Njihova družbeno-ekonomski položaj in perspektiva sta zame skrb zbujajoča, in to zahteva njihovo angažiranost. Moj novi list življenja me spodbuja k razmišljanju, ustvarjanju, zavedanju, da SEM, in se v svojem ustvarjalnem svetu ne odrekam drznim mislim in dejanjem. Umetnost mi je povrnila moč.«
***
Polona Lah, ženska leta 2018: Hitimo, vmes pa pozabimo živeti
Trenutno se ukvarja z mladimi med 15. in 29. letom, ki so izpadli iz sistema (se ne izobražujejo oziroma niso zaposleni). Zgodbe mladih, s katerimi se dnevno srečuje, so grozljive, pravi. Zlorabe, izjemno težak gmotni položaj, neprimerno družinsko okolje so del njihovega vsakdana. »Kar nekajkrat smo se tudi srečali z mladostniškim brezdomstvom. Ko sem lani začenjala delo na tem področju, si niti približno nisem znala predstavljati, kako je danes mladim, kakšne probleme, stiske imajo. Nekaterim je omogočeno vse, drugi pa ostajajo prezrti. Tudi v krogu svojih znancev naletim na kritike, da ima vsak izbiro ... A, lepo prosim, kakšno izbiro ima dekle, ki se pri 17 letih iz zelo nasilnega domačega okolja zateče k partnerju, ki je na začetku videti dober, pošten, srčen človek, kmalu pa se pokaže kot živo nasprotje temu? Ali kakšno izbiro ima deklica, stara 16 let, ki si najbolj na svetu želi izobrazbe, živeti svoje sanje, biti kot druge njene vrstnice, a zaradi družinske tradicije in navad ne more, ker točno ve, da se bo morala čez dve leti poročiti s točno določenim moškim in izobrazbe ne potrebuje. V Sloveniji imamo veliko dobrih zakonov, na videz zelo socialno državo, a v praksi so stvari precej drugačne.«
Kako vidi današnji svet? »Vse želimo imeti takoj, želimo biti prvi, imeti več kot drugi. Ta nenehna hitrost, vsak trenutek mora biti načrtovan, sledenje idealom, pa naj se to kaže v pravi znamki torbice, čevljev, oblačil ali višini ograje okrog hiše, številu avtomobilov v domači garaži. Imeti več, bolje, hitro. Prav zgrozim se, ko včasih med malico v službi sedem na klopco v bližnji park in slišim pogovore mladih mamic. Občutek imam, da si za svoje otroke želijo, da bi že ob rojstvu hodili, pravilno govorili, kmalu obiskovali tečaj tujih jezikov, šport, neštete dejavnosti in seveda bili povsod najboljši. Pomembno je, da imajo otroci izbiro in možnost, a vsaka stvar potrebuje svoj čas, mi pa kar hitimo in prehitevamo, vmes pa pozabimo živeti. Pozabimo, da ko trenutek mine, mine za vedno.«
Kateri se ji zdijo bistveni problemi naših generacij? »Hitrost, instantno življenje, egoizem, moč posameznikov in njihov vpliv na skupnost, uradniki, ki bi morali delati v dobro ljudi, pa velikokrat ne, zakoni, ki jih v praksi ne moremo uveljavljati, prepolne čakalnice bolnih ljudi, starejši, ki ne pridejo do primerne oskrbe, mladi brez možnosti za stanovanja ... Morda zvenim kot najhujši cinik, a po naravi sem optimistka, vedno naredim vse, da najdem rešitev, a vsak dan je več težav, vedno hujših. Kljub vsem težavam me bodri, da pri svojem delu še vedno naletim na ljudi, ki jim je mar, ki svoje delo opravljajo z velikim veseljem, ki jih vodi ljubezen do vseh. To mi vedno znova daje upanje. Toliko lepega je okrog nas. Tako lepo bi lahko živeli. Verjamem, da bo prišel trenutek, ko bomo spoznali, kaj v življenju res šteje. Drobni, a pogosti trenutki sreče; samo videti jih je treba.«
Obljavljeno v reviji Jana, št. 39, 24. september 2024.
