Nekaj na njej me je spominjalo na carico Katarino Veliko, pa sem šla gledat caričine slike in ugotovila: ne, ne spominja na pravo Katarino, je pa s tistimi platinastimi lasmi in majhnimi polnimi usti nadvse podobna carici Katarini, kot jo v seriji Velika upodablja Elle Fanning. V njeni drži je nekaj kraljevskega, tisti dostojanstveni način, kako se nosi, tista žalost, ki se ne zrcali skozi solze, a ni zato nič manj očitna. Julija Navalna je pravkar stopila v velike čevlje svojega umrlega moža Alekseja.
Hemorokaj?
In če smo že ravno pri Katarini Veliki, uradni vzrok smrti njenega moža, carja Petra III., je bil »hemoroidna kolika«, kar je približno enako absurdno kakor trditev, da naj bi Aleksej Navalni umrl zaradi »sindroma nenadne smrti« (rahlo zbegano priznanje, da ni jasno, zakaj je prišlo do nenadnega in nepričakovanega srčnega zastoja). Izraz »hemoroidna kolika« je postal evfemizem za atentat. Tudi »sindrom nenadne smrti« je samo celofan okrog dejstva, da je bil Navalni skoraj zagotovo umorjen. Tisti »skoraj zagotovo« lahko tudi odmislimo, kajti Julija Navalna odločno trdi, da je bil zastrupljen z novičokom. Že spet. Ampak bodo ugotovili, pravi v videu, ki ga je posnela nekaj dni po moževi smrti, kdo ga je umoril. »Povedali bomo imena in pokazali obraze. A glavno, kar lahko naredimo za Alekseja in zase, je to, da se borimo naprej.«
Ali kot bi v najboljši pokvečeni slovenščini rekla Nika Kovač, fajtamo dalje.
Zadnji levinjin poljub
Zdi se samoumevno, ampak ni. Podpirala je Aleksejev boj, cenil je njene nasvete, vendar Julija nikoli ni bila političarka. In to tudi ni nameravala postati.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
