Lepa hiša je, zunaj in znotraj. In če bi jo morala opisati z nekaj besedami, bi rekla, spokojnost. Milina. Dostojanstvo. Spodaj pri vhodu je na vidnem mestu prostor za svečko. Če gori, pomeni, da je nekdo umrl. Vsi, ki v hospicu umrejo, ostanejo pri njih še en dan. »Naša politika je, da 24 ur človek leži v hiši ob svečki, da se telo, duša umiri.«
Videla sem gospo, ki je tisto noč umrla, ležala je na postelji, spokojna, s cvetom v rokah. Lepa in urejena. Videti je bila, kot da spi. Nedaleč stran je gorela svečka. Tole je hecna stvar, vzdušje v tisti sobi ni bilo zamorjeno, pogrebno ali strašljivo, bilo je bolj … no, konec je. Vse je v redu.
Spomnila sem se svoje mame, ki je umrla v domu. Od nje sem se poslovila v čumnati, polni metel, čistil in vsakovrstne krame. Pieteta ni stanovala tam.
Če je že čisto zares treba umreti, bi raje v hospicu, hvala.
Prvega ne pozabiš nikoli
Jože Likar je upokojeni profesor zgodovine in sociologije. »V šolah sem učil 40 let, 3 mesece in 16 dni, potem sem rekel, ne bom doma posedal, delal bom kaj koristnega.« In je šel na izobraževanje za prostovoljca. Od petdeseterice, ki je prišla na uvodni sestanek, jih je po koncu izobraževanje ostalo še kakšnih dvajset. Dvanajst let pozneje je od vseh teh že nekaj let edini, ki je še v hospicu.
»Štirinajst dni po izobraževanju sem bil že poklican na prvo dežurstvo, to je bilo zvečer, srce mi je tako bilo, ko sem pozvonil, da sem se tresel,« se spominja svojega začetka. V Ljubhospic prihaja enkrat na teden, večinoma ob petkih, za štiri ure. »Pridem ob osmih, ko mi odprejo vrata, pogledam na levo, in če gori svečka, vem, da se je nekdo v hiši poslovil. Potem se javim eni od medicinskih sester, da mi pove, kakšno je stanje v hiši, koliko je ljudi, v kakšnem stanju so, komu se je treba najbolj posvetiti ta trenutek oziroma kdo me najbolj potrebuje. Potem grem v kuhinjo, da se pogovorimo, pripravimo zajtrk in gremo po sobah. Vedno je kakšen tak ali pa tudi dva, trije, ki ne morejo samo jesti, pomagam jih hraniti, to je to moje osnovno delo. Nekje do devetih, pol desetih, potem si ljudje ponavadi malo odpočijejo. Nato grem spet naokrog pogledat, ali so žejni, ali potrebujejo vodo ali sadje. Če so pod pomirjevali, grem mimo, samo pogledam, kjer so pa pogovorljivi, morda celo iščejo pogovor, se pa ustavim dlje časa. Čas si tako razporedim, da ne posvetim vsega enemu človeku, z večimi sem v stiku. Včasih je navzoč tudi kakšen sorodnik, pa se usedemo skupaj in kakršno rečemo. Zelo, zelo hvaležni so ljudje in ti vsakič, ko greš ven, rečejo hvala, pa še kaj pridite. In pravim, saj bom, ker večkrat pridem pogledat, ali so žejni, pa po tem, ko že pojedo, pa rečem, ali bi mogoče kakšno sadje, kakšno pomarančko olupim, če kdo želi, pa jabolček, krheljčke jim prinesem in še malo posedimo.«
Nazadnje ima pogovor še osebje, »sedemo skupaj, popijemo kavico in se pogovorimo o bolnih, kaj je kdo povedal, kaj želi, česa ne, kaj čuti … In potem še en obhod, pogovor, tam okoli poldne grem domov.«
Se umirajoči pogovarjajo o podobnih stvareh?
»Ja, se. Veste, takole je: nekateri ne sprejmejo svojega stanja in ne vem, ali jim rečejo domači ali kdo, da grejo spet v bolnico, nikoli ne rečejo kar direktno, zdaj greš v hišo umirajočih, v Ljubhospic. Kar dosti jih pa je, ki vedo, v kakšnem zdravstvenem stanju so, in pogovarjamo se o tem, kako se je bolezen začela, kako vidijo konec: vas je strah, ja, me je, pa me ni, če vas je, česa vas je strah, povejte, da se o tem pogovorimo … Tako da se jih umiri, to je glavni smisel. Eni pridejo pa z načrtom, kakšen bo pogreb, koga bodo povabili, pa kako bodo kaj pojedli. Včasih pride notar, da se uredijo premoženjske zadeve med sorodniki. Hvaležni so, da jim prisluhneš.
So pa tudi pogovori, kako pa je po smrti? Ne vemo, gospa. Ja, vi lahko rečete, ker ste na tej strani. Ja, sem na tej strani, gospa, ampak bomo vsi na vaši, eden prej, drugi pozneje. Meni je včasih malo nerodno, imam čez 70 let, pa pol ljudi umre mlajših, kot sem jaz.
Veste, v hospicu sem se zelo veliko naučil, nisem nikoli pričakoval toliko; prvo je, da je lepo živeti. Veste, ko s temi ljudmi govoriš, so hvaležni za vsako minuto, da živijo. Najprej si želijo, oh, da bi še hodil, potem, oh, da bi še lahko sam jedel, če ga hranimo, pa da bi lahko še sam kaj popil, se obrnil … In potem vidim, kaj imam, in znam bolj ceniti, da rad živim, se mi zdi. Kar nekaj gre iz mene ven.
Ne vzbuja mi žalosti, čeprav so bili zelo, zelo tragični prizori, posebno mladih mamic, 30-, 32-, 34-letnih, ki so umirale za rakom, z majhnimi otročiči. Te je pretreslo, ampak glejte, vedno sem šel preko tega. Smo se rodili, bomo tudi umrli, eden malo prej, drugi pozneje, en na ta način, drugi na drug. V našem hospicu se poskušamo z ljudmi pogovoriti, če imajo kakšno notranjo oviro, nekaj jih teži, če niso z vsemi sorodniki, znanci, prijatelji pomirjeni, da to povedo, pa poskušamo urediti. Tu je neskončno primerov, recimo bratje, ki so sprti med sabo in se tu zberejo … Vam rečem, to se ljudem tako pozna, da lahko kar zaspijo, potem ko je enkrat tu duševni mir, to je neverjetno. O tem sem včasih slišal, zdaj pa sam doživljam, kako pozitivno je to.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
