A če bi hotela do naselja, bi morala preplezati žičnato ograjo, visoko kakšna dva metra, ki omejuje dostop do hitre ceste. Tega pa nisem sposobna. Sploh pa ne v mokri motoristični opremi in s čelado na glavi. Ne bo šlo. Druga rešitev je nadvoz nad avtocesto slab kilometer pred mano. Treba bo pešačiti po tej ujmi. Mi bo uspelo priti do tja, ne da bi me odpihnilo? Me ne bodo v tem neurju zbili avtomobili na avtocesti? Še ena slaba izbira. Jani je naslonjen na motor, v roki mu pleše dežnik, mirno čaka na … ne vem, kaj, odrešitev? Hudournik vode teče po nama, v bližini treskajo strele, nevihti ni videti konca. »Grem,« se še enkrat zaderem v njegovo smer, »čakam te na prvi pumpi.« In skočim naravnost na avtocesto. Dvignem obe roki nad glavo in maham prihajajočim avtomobilom. Prva dva zapeljeta mimo mene, kakor da me ni. Vprašanje je, ali me ljudje v tem mraku in nalivu sploh opazijo. Strah me je, da me kakšen avtomobil ne zbije v tem neurju, a nimam druge. Še vedno maham mimovozečim avtomobilom in prosim nebo, da bi se me kdo usmilil. Ko se skoraj vržem pred manjši tovornjak, ta začne zavirati in ustavljati ob robu ceste. »Aleluja,« srečna vzkliknem in splezam v kabino k mlajšima fantoma. Presenečeno gledata, ko z glave potegnem mokro čelado. »Nismo očekivali ženu u ovoj oluji,« se smejita, »pa da … ludi Slovenci, ko bi se drugi vozio motorom u ovom nevremenu.«
V trenutku, ko sedem v suho vozilo, začutim neznansko olajšanje. Na varnem sem. Prosim ju, da me odložita na naslednjem bencinskem servisu, tam moram počakati na sopotnika. »Ni problema,« rečeta, do servisa imamo nekaj kilometrov. V topli kabini tovornjaka se v meni nenadoma prebudi slaba vest. Janija sem pustila samega na cesti. V tem neurju. Med kemoterapijo. To pa ni ravno kolegialno. Črviči me slaba vest, a vrniti se ne morem. Niti se nočem. Ne bi prenesla tega dežja, vetra in mraza. Čutim, da sem podhlajena, mokra oblačila se lepijo na mojo kožo, iz namočene čelade tečejo potočki vode. Za hip me spreleti, da sem neodgovorna, ker sem kar tako sredi noči v tuji državi sedla v vozilo ljudi, ki jih ne poznam. A fanta na mojo srečo nista videti nevarna. Čez nekaj minut zagledam luči bencinskega servisa. In to našega, Petrolovega. Vesela sem, to bo zagotovo božji znak, da sem se prav odločila. Tovornjak zapelje na črpalko, nikjer nobenega avtomobila. Pred lokalom stoji slab ducat moških. Hm.
Zahvalim se fantoma za rešitev, izstopim iz tovornjaka s čelado v roki, onadva takoj odpeljeta. Nekaj trenutkov negotovo stojim, ne vem natančno, kaj bi. Moški pred lokalom me opazujejo, večina pije pivo iz pločevink, potem pa z odločnim korakom stopim do njih. Nagonsko nagovorim najstarejšega moškega v skupini, čokatega gospoda z belimi lasmi, ki ima oblečeno zeleno trenirko iz flisa s kapuco. Z rahlim nasmehom mu povem, da sem zaradi nevihte za sabo pustila voznika in motor ter da ga moram počakati tu na varnem. Moški se nasmehne in se mi predstavi. Ima prijeten glas, Ahmed mu je ime. Predstavi mi tudi moške v svoji družbi, vendar si ne zapomnim njihovih imen. So pa vsa muslimanska, to pa. Malo me stisne v duši, kaj pa vem, kaj so vsi ti moški prestali med zadnjo balkansko vojno. Lahko da bodo opazili moj srbski naglas, težko ga prikrijem in iz izkušenj vem, da lahko to pri kom vzbudi velik odpor. In travme, povezane z bratomorno vojno, so pri mnogih ljudeh še kako žive.
Ko sem bila pred nekaj leti na dopustu na otoku Brač, se mi je zgodil neljub položaj, ki sem si ga zapomnila za vse življenje. Od takrat redno pazim, s kom govorim srbsko in s kom to ni dobro početi. Ravno smo sedli h kosilu s skupino prijateljev, nekaj je bilo Slovencev, nekaj Hrvatov in jaz s tem prekletim srbskim izvorom, ki je za vedno zaznamoval mojo izgovarjavo. Jemo ribe, pijemo vino, se pogovarjamo, sproščeno smejimo, lokal je poln turistov, pač običajen dopustniški dan. Vsak od nas govori v svojem jeziku, narečju, za mizo je slišati pisano mešanico raznih balkanskih jezikov, tudi mojega seveda. V nekem trenutku na temenu začutim boleč pritisk. Presenečeno se obrnem in zagledam jeznega moškega, ki z revolverjem meri naravnost v mojo glavo. (se nadaljuje)
Kolumna Onkološka bolnica št. 6196 je objavljena v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
