Sem jo zasačila, večkrat, kako je v intervjujih pripovedovala o svojih dvomih, negotovosti – saj ni edina, veliko uspešnih ljudi govori o tem. Ne razumem, pravim, nadarjena, uspešna, priljubljena – zakaj vsi tisti dvomi? »Lahko pojasnim,« odvrne, »redkokateri poklic od vas zahteva, da nenehno rušite samega sebe in se na novo vzpostavljate. Kdo si želi umetnika, ki dela rutinsko? V vseh drugih poklicih, celo pri kirurgih, je zaželeno, da ima človek zdravo rutino, da je dovolj ustvarjalen, se zna obrniti, če se nekaj nepričakovanega zgodi, ampak res nočeš kirurga, ki vsakič na novo izumlja, kako bo izvedel operacijo; nočeš ministra, ki vsakič na novo izumlja, kako država funkcionira; predstavljajte si sodnika, ki na novo izumlja zakone. Neka vrsta zrelosti, rutine je zaželena v skoraj vseh poklicih razen v umetnosti, tu si ne želiš tega in zelo hitro slišiš, ah, to je imela že v prejšnji predstavi, igralci ti pogosto rečejo, to smo že imeli v drugih predstavah. Vidiš, da nisi nenehno tako strašno ustvarjalen. Za preživetje moraš v Sloveniji narediti od štiri do šest projektov letno. Ne rečem, da so to same velike predstave, ampak toliko jih moram narediti, da zaslužim približno to, kolikor bi zaslužil nekdo v javnem sektorju z mojo delovno dobo. Tisti trenutek, ko začnem, mi rečemo temu vleči predale, rutinsko delati, ko ne izumljam na novo, me ne pokličejo več, ker se ponavljam. To nenehno rušenje samega sebe in dvom o sebi, ali je nekaj dovolj dobro, te pripelje do tega, da nikoli nisi zadovoljen. Tudi ko si nekaj posebnega naredil, v naslednjem trenutku to ne velja več.«
Nagrade – kar nekaj jih ima – kaj pomagajo? »Jaaaa,« reče po premisleku, »človek težko reče, da nagrade nič ne pomenijo, zato ker je to priznanje tvojega občinstva, da so te opazili, da nekaj delaš prav – nič ti pa ne pomagajo pri naslednjem projektu. Lahko narediš najboljšo predstavo in dobiš veliko nagrad zanjo, pa naslednjo narediš čisto zanič. Mogoče se ti fino zdi ali pa ti prinese nekaj pozornosti v medijih, pa gledališča te opazijo in te spet pokličejo. Sčasoma se vseeno izprazniš in absurdno je, da neviden lahko postaneš zato, ker nenehno delaš kot norec.«
Po drugi poti
Prišla je pred petindvajsetimi leti, diplomirana, a neizkušena beograjska režiserka, mlada ženska v zelo moškem poklicu. Po eni strani so danes stvari za ženske v tem poklicu boljše, pravi, po drugi pa so zaradi številnih kriz slabše. »Če ne dobiš priložnosti, če čas ni naklonjen umetnosti, če ni denarja, boš zelo težko režiral veliko ansambelskih predstav, ker pač ne bo ansambla. Ali pa boš zelo težko dirigiral simfoničnemu orkestru, če zaradi varčevanja ukinejo simfonične orkestre. Potem so tudi možnosti za fante in punce naslednje generacije precej majhne, da bodo dirigenti ali pa komponisti, ki bodo komponirali in dirigirali za simfonični orkester, če jih ne bomo ohranjali in ubranili. Isto velja za gledališča, ansamble in večje projekte – če bomo izgubili nekomercialna gledališča, bodo težko imeli priložnost novi režiserji, scenografi, kostumografi …. Stvari za punce se spreminjajo, a še zmeraj so ti naši poklici maraton, torej zablesteti mlad, narediti nekaj posebnega, biti zanimiv je eno – nisem hotela reči, da je lahko, ni lahko – ampak to je prvi korak. Nekaj drugega pa je zdržati, ostati in delati v umetnosti 20, 30 let. Boriš se, premaguješ sebe, osvajaš prostor, gledališče za gledališčem, prideš z malega odra na velik oder, s koprodukcijske predstave na večjo predstavo, dobiš igralce, s katerimi si si res želel delati, končno dobiš sredstva za veliko scenografijo … – potem pa se začne tisti še enkrat, pa še eno leto, pa še ena sezona, pa naslednja sezona … Malo gre dol, malo gor, vmes malo umre ta tvoja kariera ali pa nisi zanimiv, se izprazniš ali pa pridejo neki drugi ljudje, potem pa se dvigniti nazaj … Zdi se mi, da sem v trenutku, ko sem nehala biti zanimiva kot režiserka, postala zanimiva zato, ker sem začela pisati, tako sem našla čisto drugo pot nazaj v gledališče.«
Vsak dan posebej
Tisto o njeni poti do pisanja je zgodba, polna nepričakovanih zasukov. Dva dojenčka je imela doma, »eden je posvojen in je hipoton z velikim motoričnim zaostankom in podhranjen prišel iz Afrike. Drugi se je rodil prezgodaj. Oba sva dobila v štirinajstih dnevih.«
In so dneve polnili le hranjenja, fizioterapije in kontrolni pregledi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 52, 27. december, 2023.
