Lotili smo se lova na srčne utrinke, ob tem pa povabili tudi vas, drage bralke in bralce, da z nami delite zgodbe o prijaznih dejanjih ljudi, ki so vam v tem letu ogreli srce. In tako smo se s polno malho pripovedi vrnili med nepopisane liste in ustvarili venček dobrih zgodb. Zgodbe so pisane, zapisane v različnih slogih, a prav vsaka prinaša žarek upanja med temne odtenke ponorelega sveta.
»Nisi sama,« je dejala, zavihala rokave in se lotila dela
»To leto je bilo zame eno najtežjih doslej. Medtem ko so se ljudje okoli mene veselili, sem z domačimi preživljala udarce, ki nam jih je namenilo življenje. Poleti me je čakal še dodaten izziv, ob misli na katerega sem izgubljala tla pod nogami – poskrbeti sem morala za svojca, ki se je po težki bolezni nepokreten vračal v svoj dom. Potrebna sta bila korenito čiščenje njegovega stanovanja in prilagoditev bivalnega okolja njegovemu težkemu stanju. Poleg naporne službe in skrbi za svojo družino sem tako ob popoldnevih urejala sorodnikovo stanovanje in ga pripravljala na njegovo vrnitev. Nekega popoldneva se je tam znašla prijateljičina sestra in mi ponudila pomoč. Pred vrati je stala ta čudovita ženska zlatega srca, ki jo je življenje neštetokrat spravilo na kolena. Z vedrim nasmehom na obrazu me je objela, me ogrela z besedami, da nisem sama, in vneto poprijela za delo. Skupaj z menoj je čistila ostanke preteklosti popolnih neznancev. Kljub žalosti, ki je prežemala moje telo, sem že tedaj vedela, da tega dne ne bom nikoli pozabila. Zame je bilo to mnogo več kot pomoč znancu v stiski. Njena nesebična dobrota mi je v velik navdih, da tudi sama tedaj, ko kdo potrebuje pomoč, ponudim dlan. Draga Ina, hvala. Zaradi tebe znova verjamem v dobre ljudi.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 52, 27. december, 2023.
