Vsaj na začetku pogovora se je pogosto sramežljivo hahljala, saj je vedela, da našim bralkam predstavlja malce nenavaden hobi. Oziroma da se marsikomu utegne zdeti čudaško, da nekdo v tako reč usmeri toliko strasti. Še posebej je zardela, ko je na vprašanje, koliko sestavljank ima, kot iz topa odgovorila: »Sto devet!« Mislim, da so njena lica enako pordela zaradi številke kot dejstva, da sploh ima tako natančen pregled. A ko je ugotovila, da je v družbi nekoga z enako čudaškimi strastmi, se je hitro sprostila. Oj, kako so ji začele ob tem žareti oči!
Sestavljanke so bile njena velika strast že od mladih nog. Kot sedemletna deklica si je od zobne miške v zameno za izpadli sekalec zaželela belo obleko s črnimi pikami v motivu pravljice 101 Dalmatinec. Ker so bili z družino ravno na morju, se je morala miška znajti tako, da ji je namesto obleke prinesla sestavljanko z enakim motivom. Janette je bila najprej seveda malce razočarana … A ne za dolgo. Sploh ker je prikazovala čudoviti motiv poroke kužkov Ponga in Perdite z vrtnicami ob strani. Nekaj na tem prizoru jo je povsem prevzelo. »Sestavila sem jo tolikrat, da sem jo na koncu znala na pamet!« se smeji. »Takrat sem se odločila, da bom kot odrasla imela po stenah zložene sestavljanke – v isti velikosti in s sorodnimi motivi.«
Ah, boljše od meditacije
Nekje okrog desetega leta starosti je njena sestavljavska strast dobila krila. Zaljubila se je v tako imenovane Ravensburgerjeve »petstotke«, sestavljanke s petstotimi deli. In prav na vseh so morale biti živali. Ko ji je v Sloveniji tovrstnih zmanjkalo, je preklopila na »tisočke« – tudi te seveda z živalmi. Kot mladenki se ji je silni sestavljavski žar sicer malce unesel, saj so ga začasno preglasila druga veselja. Sploh po tem, ko se je za nekaj let preselila v Anglijo. A strast je očitno ves čas tlela, saj jo je obnovila precej navadna sestavljanka, ki jo je dobila za rojstnodnevno darilo. Končni pospešek pa je prinesla koronska zapora, ko je morala biti Janette v tuji deželi cele dneve doma. Preživela jih je tako, da je sestavljala. V Angliji ji je to omogočal obstoj bagatelnih trgovin, kjer dobiš celo malo morje sestavljank po en funt.
In do danes se ni ustavila. Ne sestavlja sicer vsak dan, a lahko to mirno počne po deset ur skupaj. Koščke razprostre jh na tleh in za sestavo povprečne »tisočke« potrebuje nekje štiri ure. Pri tem pade v posebno stanje, ki ga zelo ceni. Ko je njen um zaposlen s sestavljanjem tisočih fragmentov, nima časa za svoje običajne traparije. Kar je seveda lahko prijetno in osvobajajoče. »Mislim, da je to moja oblika meditacije,« se zmagovito namuzne.
Adrenalinsko svetovno prvenstvo
No, prav nič meditativno pa se ni počutila na svetovnem prvenstvu v sestavljanju, ki se ga je nedavno udeležila. »Joj, kako mi je razbijalo srce!« se spominja svojega vstopa v tekmovalno halo. Bilo je konec septembra v španskem Valladolidu. Španci že leta prirejajo dve veliki tekmovanji v sestavljanju puzzlov na mesec. Tam ima to tako bogato tradicijo, da se je dogodka udeležilo skoraj 600 tekmovalcev. Ker so Španci zaradi tega v prednosti, si Janette ni obetala prav visoke uvrstitve. V Valladolid se je odpravila predvsem zato, da bi poiskala sorodne duše. In na koncu jih je tudi našla. A precej hitro jo je potegnila tudi tekmovalna strast. »Rekla sem si: če sem že tukaj, moram vsekakor napeti vse sile!«
Tekmovanje je potekalo tako, da so vsi tekmovalci dobili škatlo z enako sestavljanko in se besno zakopali vanjo. Zaporedje posameznih rund je vodilo do velikega finala. A takoj v prvi je Janette doživela hladen tuš. Na sestavljanki z motivom s pripomočki prekrite arheologove mize je bila večina predmetov rjava. Prvih petnajst minut je skušala pomiriti paniko, na koncu je bila strašno zadovoljna, da jo je sploh sestavila … in to z 22. najboljšim rezultatom med stotimi tekmovalci, s katerimi si je delila prvo kolo. V polfinalu je dobila sestavljanko s pladnjem nasekljane zelenjave in sadja, ta je bil zaradi živahnih barv kot narejen za Janette. Koščke je sortirala po barvah in začela sestavljati od sredine navzven. Celotno sliko je komajda pogledala. Tako kot ponavadi se je povsem osredotočila na prevladujoče barve ... in se z lahkoto uvrstila v finale. Tam pa ji je zmanjkalo sreče. Predse je namreč dobila tako grozno sestavljanko, da je sploh ni odnesla domov. Takoj po zaključku finala se je je hotela čimprej znebiti. Slika idiličnega mesteca v Siciliji: strehe, rožice, restavracije z mizami in stoli – vse v beli barvi. »Joj!« se zdrzne. »Ko sem videla vse tiste bele stole, me je zgrabila panika!«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
