Slutila sem, da je bila noč zanj prekratka, mu pa njegova notranja ura in nuja nista dovolili, da bi preskočil kakšen opravek na njegovem seznamu. Tudi ure vstajanja ne. No, po kosilu je zasedel kavč po dolgem in počez, preštel vse pingvine na svojih novih nogavičkah in … zasmrčal! Končno! Si mislim, da zato, ker so tisti beli pingvini malo podobni ovčkam in so prevarali njegovo utrujeno glavo, hehe.
Ta zares dolgi dan sva bila v mestu in najin načrt je bil poln … vsega. Da pač izkoristiva dan po svojih željah. Popoldne pa sva bila povabljena na dogodek v mestno hišo ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč. Ampak o tem malo pozneje.
Ker nisem mogla spati, sem vstala ob res, ampak res zgodnji uri. Pač imam rada jutra, to že veste, in jutro se zame začne malo po polnoči. Očitno sem nekoliko preveč ropotala s posodo za kuhanje turške kave, zato se je kmalu prikazal še Janek. Ali pa je bil samo vznemirjen zaradi dogodivščin, ki si jih je bil zamislil v svoji glavi. Vseeno sva v miru vse opravila in se še v trdi temi odpravila proti Predelu. Janek je pripravil najina osebna dokumenta za italijanske policiste na meji. Njihov reflektor je osvetljeval ves Predel, skoraj bi potrebovala sončna očala. Kamera ob cesti naju je seveda snemala, zato sva si malo popravila frizuri in se nasmehnila, hehe. Za vsak primer. In čakala. Vrata nobenega policijskega vozila se niso odprla. Janek je malo razočaran pospravil dokumente, jaz pa prav nič, ko sva odpeljala po klancu navzdol.
V naše belo mesto sva se odpravila predvsem zato, ker so naju iz Zavoda Varna pot povabili na dogodek v mestni hiši ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč. Res bi bilo neprimerno reči, da sva se ga veselila! Pravzaprav bi bila najbolj vesela, če ne bi bilo nobenih žrtev prometa, nobenega ugasnjenega življenja v njih. Potem bi lahko imeli dan odličnih cest in premišljenih voznikov. Ne vem, ali se bo to kdaj zgodilo, ampak upanje, naravnanost k tako zelo humanemu cilju, je pa nujno. O tem bi več lahko povedalo tistih 7.803 žrtev, ki so izgubile življenja na cesti, odkar obstaja naša samostojna država. Vendar ne morejo več, lahko pa nas nemo opominjajo! Kar se morda še glasneje sliši, samo mi smo precej gluhi. In če jih slišimo … jih preslišimo! Preslišimo tudi tistih 322.538 žrtev, ki so bile v tem obdobju poškodovane zaradi prometnih nesreč. Strašna številka za dvomilijonski narod. Zraven prištejte še družine in sorodnike, ki so jih zaznamovale hude izgube, in dobili boste skoraj nepredstavljivo številko. Ta samo nekaj izmeri, je abstrakcija nečesa zelo hudega. Statistika ne more povedati, koliko gorja, trpljenja, stisk, muk, žalosti … je v teh številkah. Nič o vprašanjih brez odgovorov, nič o tem, koliko otrok je ostalo brez starša, staršev brez otrok, brez slovesa … In nič o tem, kako se v trenutku spremeni celotno življenje. Naravna človekova hitrost premikanja je okoli pet kilometrov na uro. Tehnika nam je omogočila gibanje celo nad 200, 300 na uro. Ni pa nam vgradila čipa za enako količino povečane odgovornosti. Ja, največje skrivnosti niso v globinah morja ali v najbolj oddaljeni točki vesolja, največje skrivnosti so v globini človeka, ki dobi v roke tehniko, ki je ne uporablja z vso potrebno odgovornostjo.
In tako se zgodbe končajo brez vsakega zadoščenja za mrtve in tudi žive! Zakaj tako, se sprašujete? Ker imajo povzročitelji nešteto olajševalnih okoliščin za svojo neodgovornost, mrtvi pa prav nobene za svoje izgube!
Razmišljam o tem, kako tragedije na cestah z lahkoto poimenujemo prometne nesreče. Beseda nesreča seveda pravi, da se dejanje zgodi brez določenega namena. In večinoma je res tako. Redko kdo sede v avto in si misli: zdaj grem nekoga ubit. Kaj si pa misli takrat, ko divja po cesti? Morda mu njegov neizmerni egoizem šepeče, da je najbolj sposoben, najboljši, prvak? Kaj si misli, ko se brati z alkoholom in potem sede za volan? Pa ja, on lahko mrtvo pijan pride do doma, ker je tako sposoben! Ja, ves svet je njihov!
In trapasto razmišljam o tem, kako se država rada spravi na kadilce tobaka. Prav ima in jo podpiram! Ampak nikoli še nisem slišala, da je nekdo pokadil ta večer pet škatlic cigaret in zaradi tega povzročil prometno nesrečo. Ali pa doma zaradi preveč pokajenih namlatil ženo in otroke. Želim samo povedati, da bi jo še bolj podpirala, če bi se malo bolj spravila na alkohol.
Ampak raje bi zaključila z lepimi mislimi. Zavod Varna pot je našel pravo pot! Vizionarja Roberta Štabo sem spoznala neko jutro pred mnogimi leti, ko je potrkal na moja vrata v vrtcu. In predstavil njihove programe za najmlajše otroke in za odrasle v vrtcu. Uzrla sem odločnega, izjemno sočutnega človeka, ki se iz vsake življenjske lekcije mnogo nauči in svojo življenjsko energijo razdaja za dobrobit drugih. Pravzaprav je imel visok status v družbi, pa se je vendar odločil za nevladno organizacijo. Nikoli ga nisem vprašala, zakaj, si pa mislim, da so iz vladne perspektive nekateri problemi v družbi precej zamegljeni. Ali pa tudi nevidni! Prava pot je delo z najmlajšimi, z mladimi ljudmi! In v Zavodu Varna pot jih je res veliko! Veliko mladih, ki verjamejo, da lahko s svojim delom gradijo prijaznejšo prihodnost. So ti čuteči ljudje naš čip za odgovornost? Morda so! In srčno upam, da so!
Že po temi sva se tudi midva z Janekom spet odpravila na cesto. Tokrat so naju italijanski policisti čakali v Ratečah. Kamere so bile pripravljene, osvetlitev tudi, Janek je spet pomolil osebni izkaznici skozi okno. Eden policist je rekel nekaj takega kot: bene, bene in pomahal z roko, naj odpeljeva naprej. Janek pa v smeh! Do Loga pod Mangartom je ponavljal tisti bene, bene in potem zaspal malo pred domom.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
