Biblijska zgodba o preroku Jonu govori o človeku, ki na dnu lastnih notranjih globin najde hvaležnost za vse, kar je pretrpel – s to hvaležnostjo najde moč in s to močjo najde sebe; v želodcu prislovičnega kita, v temi najstrašnejše groze, »ko je moja duša v meni medlela«, pozabljen in zapuščen od vseh začne moliti. Življenjska zgodba Jane Kerčmar, zajeta tudi v nedavno prvič v Sloveniji predvajanem dokumentarcu Duhovnica, je podobna – ta izredna, po življenju, ljubezni in svetosti neustavljivo hrepeneča ženska sredi preizkušenj, ki se vedno znova zgrinjajo nadnjo, moli s svojim življenjem.
»Kakšna carica!« komentira sosed, ki si je na festivalu dokumentarnega filma Dokudoc v Mariboru ogledal film, ki ga je posnela režiserka Maja Prettner. Slednja je skoraj pet let spremljala priljubljeno evangeličansko duhovnico Jano Kerčmar v prelomnih trenutkih njenega življenja – in to kakšnega življenja. »Moraš k njej, o tem je treba pisati,« me že kar vročično nagovarja navdušeni prijatelj, ki se je skupaj s preostalimi obiskovalci projekcije jokal in smejal in spet jokal in smejal nad zgodbo, ki jo je spremljal. In jaz si ne dam reči trikrat; že čez nekaj dni se odpeljem k »carici« na njen dom v vasi Gornji Petrovci na prekmurski ravnici.
Sprejme me na terasi hiše z velikim dvoriščem z mladimi jablanami, na katerih se svetijo zdravi, s soncem in zemljo nabiti sadeži; jesenski dan je obsijan z jantarno lučjo, okoli naju zvenijo ptice. Toda idila družinskega gnezda je zgolj površinska. Za zidovi hiše, za prsnicama moje gostiteljice in njenega moža se trgajo vezi; Jana Kerčmar, nekdaj Džuban, zaključuje postopek ločitve. Začela ga je ona. »Potrebujem to. Moram se postaviti na noge, moram se osmisliti,« se nasmehne, ne brez pridiha otožnosti. Novo kopičenje valov na potemnelem morju, nov kit, ki odpira gobec proti njej, nova preizkušnja. Ne boji se je, dovolj jih je že dala skozi, da zatrdno ve, koliko zmore prenesti.
Tolstoj se je motil – v resnici so si vse nesrečne družine podobne
Družina, v kateri je otroštvo preživljala Jana Kerčmar, je bila na videz edinstvena: oče in mati sta oba služila oltarju v evangeličanski cerkvi, mama, ki prihaja iz Slovaške, je bila prva luteranska duhovnica v Sloveniji. Dobra človeka, ki ju ima njuna hči iz srca rada, a vsak zase s težko usodo; ta teža je ukrivila njeno otroštvo v svojevrsten slovenski arhetip, kjer trkata skupaj varnost in nevarnost. Alkohol, s katerim odrasli blažijo svojo bolečino, povzroča nove rane njihovim otrokom, nenehni prepiri porajajo nenehen strah – tako je bilo v njeni, tako je še danes v marsikateri družini. Mala Jana je bila občutljiv in zvedav otrok, silila je iz kalupa, za oblekice in igro s punčkami ni marala, raje je z dečki trgala hlače po plotovih, se upirala prepovedim in zapovedim. Bog je tedaj imel obliko mehkega vzglavnika, v katerega je lahko zakopala obraz, vanj govorila svoje skrivne misli in se pomirjala z mečkanjem njegovih vogalov. Navada, ki jo bo očitno spremljala do poslednjega diha – tudi med najinim čebljanjem na terasi vzame s stola blazino in jo začne nežno cufati. Ne moti me – bog, ki zmore potolažiti notranjega otroka, mora biti resnično velik in dober.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
