Bila je noč z neznosno veliko polno luno, pravzaprav šele večer, ko si odhajala, skozi tisto črnino gor proti lunini srebrnini. Bila je ura, ko smo kot vsak petek zaključevali redakcijo. Do minute točna. No, zdaj pa grem, si ponavadi rekla in vedeli smo, da je pozno in moramo hiteti. Hodila si na dializo. Dolga leta. Sploh nismo pomislili, da te počasi izžema. Vedno tam, ko je bilo treba, vedno stoodstotna, vsaka vejica, vsaka pika. Za nami si iskala zadnje napake in jih zbirala za najzabavnejši članek leta. O, koliko smo se presmejali v petek proti večeru, ko je v redakciji že zdavnaj zmanjkalo kisika. Rada si imela živali. Na živce so ti šle šale o vegetarijanstvu, pa sistem, skozi katerega si se prebijala kot s. p. Jezila te je površnost, pogovor s tabo nikoli ni bil površinski.
Bila si spoštovana kolegica. Ena boljših športnih novinark v državi, ne da bi ti to zunaj Jane kdaj priznali. Kar naj preberejo kak tvoj članek o športu. Dobra so morala biti učna leta v športni redakciji Dela. Od koder te je potem zaneslo v svet – zasebno z nahrbtnikom (v 38 držav!), službeno pa med slavne, na Stopu. Leticiji Calderon si recimo nesla viktorja v Mehiko. Pa potovala s transibirsko železnico na Kitajsko in v Indiji statirala v bollywoodskih filmih ... Tvoja drznejša polovica osebnosti se je spet pokazala, ko je po letih Jane prišel Sedem, tvoj otrok. Morda se ljudje ne spomnijo več tega časopisa, jaz se ga dobro. Bil je odličen, res odličen. Narejen s to isto tvojo pedantnostjo in odnosom, a drzno, drugače. Kot si rekla: »Svet je veliko več kot resničnostni šovi in kuharske oddaje.« Žal ga ni več. Morda je bil preresen za tiste (in današnje, katerekoli čase). In izčrpal te je. Urejanje in bolezen zahtevata tri ljudi, ne enega. Ampak enkrat si že zmagala, si rekla. Verjeli smo s tabo.
Potem je prišla korona. Delali smo vsaksebi. Zate bi bil covid pač slaba možnost. Postala si glas na oni strani žice. Nismo si več delili vseh težav. A besede in slike so nas še vedno povezovale. Pa zgodbe. V tem smo pač mojstri. Ti še posebej. Potem so prišli tedni, ko nisi zmogla, pa dnevi, ko je tvoj glas prihajal iz bolnišnice. Nisem verjela, do zadnjega nisem dopuščala zrnca možnosti, da ti ne bi uspelo. Ker Simona, generacija, mi smo vendar tu vsak petek že tako dolga leta, kako naj se to zdaj kar konča? Stavek v petek zvečer je zeval sredi zaslona: Naša Simonka je umrla. Naša Simonka je odšla svoji največji pustolovščini naproti. Bog ve, kakšne čudovite svetove zdaj odkrivaš, in bog ve, kaj si misliš, ko nas gledaš, kako se pretikamo v petek zvečer med čajem in piškoti iz avtomata ter zlagamo črke in slike brez tebe. Brez tebe ne bo več enako. Nihče več se ne bo znal smejati tako kot ti. Ko si se ti smejala, smo se mi smejali tvojemu smehu. Pogrešam te. A kot je rekla tvoja mama: Ne obžaluj ničesar za nazaj, vse se je zgodilo točno tako, kot je bilo takrat prav.
Se vidimo v naslednji zgodbi, prav?
Melita Berzelak
