Minulo leto in pol je prehodila trnovo pot, polno obupa, strahu, razočaranj, skrbi in solza, pa tudi izjemnega olajšanja, veselja, radosti, podpore in sočutja. Prej je životarila, zdaj pa je končno polna življenja, pravi. Ko je spoznala, da je ujeta v moško telo, in začela živeti kot ženska, je njeno življenje dobilo povsem drug pomen. »Moja zgodba se začenja pri šestih, sedmih letih, ko sem se spraševala, zakaj me zanimajo stvari, ki jih počnejo deklice, in zakaj si bolj želim biti deklica kot deček,« je začela svojo pripoved. »Pogledali so moje telo, rekli, da sem fantek, in starši so me vzgajali kot fantka, kar je logično. To se v devetindevetdesetih odstotkih ujema, odstotek ljudi svetovne populacije pa je transspolnih, kar pomeni, da se spol, pripisan ljudem po rojstvu, ne ujema s spolom, ki ga oseba doživlja.«
V času njenega rojstva se o transspolnosti seveda ni govorilo. Živela je na vasi, kjer je bila vloga moških in žensk jasno definirana: ženska sodi za štedilnik, k otrokom, moški pa skrbi za družino. »Zato zgoraj opisani občutki v otroku povzročijo ogromen nemir in tega očitno nisem znala drugače predelati, kot da se je moja zavest na neki točki prelomila in sem vse potisnila globoko v nezavedno. Od takrat do predlani nimam popolnoma nobenega spomina na to. Še več, ko so se v zadnjih letih začele širiti zgodbe o transseksualnih ljudeh, se mi je vse to zdelo zelo nenaravno, tako močan je bil moj obrambni mehanizem.« Odraščala in živela je torej, kot ji je bilo pripisano ob rojstvu. »Vendar tisto, kar potlačimo, ne izgine, bohoti se in krepi in je le vprašanje časa, kdaj privre na dan.« Vse življenje je v sebi čutila nemir, nenehno se je iskala. »V ekstremnih športih, kot je ironman triatlon, zadnja leta sva z ženo Saro veliko telovadili z lastno težo in v poklicih, ki dajejo občutek moškosti – od gasilcev do zaščite in reševanja.« Po študiju kriminalistike in znanstvenem magisteriju na državnih in evropskih študijah je najprej delala kot novinarka na Radiu Slovenija, v dnevno-informativni redakciji in pred mikrofonom, pozneje je šla na svoje z nepremičninskim podjetjem, pomagala postavljati trgovske centre po Sloveniji, ogromno ji je pomenilo gasilstvo – med drugim je bila lani vodja intervencije druge odprave gasilcev v Makedoniji, nazadnje pa je bila zaposlena kot vodja Gasilske šole in Centra za obveščanje RS. »Vmes sem dvakrat izgorela, zato sem razmišljala, da bom morala v svojem življenju nekaj spremeniti.«
Kopala sem po sencah. Duhovnost in osebni razvoj sta jo od nekdaj privlačila. Preštudirala je kar nekaj energijskih tehnik, med drugim je bila prvi slovenski mentor ponovne povezave in asistentka utemeljitelja metode dr. Erica Pearla, posvetila se je raznim meditacijskim tehnikam, raziskovala psihadelike ter tri leta študirala transpersonalno psihoterapijo. »Kot študent moraš sam čez serijo psihoterapij in med njimi sem začela odpirati zelo temačne dele svojega nezavednega. Kopala sem po sencah, predelala marsikaj iz otroštva – odnos do očeta, mame – po čemer se definira tri četrt vsega, kar nas opisuje: naše vrednote, način delovanja, obrambni mehanizmi in cela serija družinskih vzorcev, ki se prenašajo iz ene generacije v drugo. Bolj ko sem študirala, bolj mi je bilo jasno, da je edina smiselna stvar v življenju delo na sebi in čiščenje teh nezavednih vzorcev. Bolj ko se osvobajaš, več kapacitete, energije in moči imaš zase in hkrati manj nekega bremena preložiš na svoje otroke. Takrat se sicer še ni prebudil spomin na to, da bi morala biti deklica, sem pa razčistila ogromno stvari v zvezi s sabo, odnosom do sebe in drugih. Veliko sva delali s Saro in skupaj rasli. To je po mojem tudi ključno, da sva ostali skupaj vsa ta leta, saj sva se še bolj povezali.«
Več v reviji Jana, 20.9.2022
