Odvečni kilogrami so se ji začeli kopičiti že v osnovni šoli. »Nekje v šestem razredu sem že skrivala hrano in sladkarije ter jedla naskrivaj.« Pri sošolcih ni bila priljubljena, ker je bila s kmetije, ni bila moderno oblečena, ni imela mobilnega telefona, veliko je pomagala staršem, zato so se otroci pogosto iz nje norčevali. Še posebej ker je bila tudi čedalje težja, pri dvanajstih letih je tehtala že 60 kilogramov. Zaradi stiske je še bolj jedla. »Mama je opazila, da bi morala shujšati, in mi je odmerjala manjše porcije hrane, a sem zato na skrivaj še več pojedla. Do vstopa v srednjo šolo sem se še malo ukvarjala s športom, ker pa sem bila čedalje težja, sem ga opustila.« V drugem letniku je prvič poskusila shujšati z dieto z jabolki in vodo. V enem mesecu se je znebila petnajstih kilogramov. Ker pa ni živela v podpornem okolju in je bila v nenehnih nesporazumih s starši, motivacija ni dolgo trajala, kar hitro se je zredila nazaj in pridobila še dodatnih petnajst kilogramov.
Hujšanje pod nadzorom. Pri devetnajstih sta se s fantom preselila v najemniško stanovanje. Privoščila sta si ogromno hitre hrane – hamburgerjev, pomfrita, toplih sendvičev in sladkarij. Teža je rasla, hkrati pa so se pojavile težave z zanositvijo. Kar nekaj let sta se zaman trudila za naraščaj. Zato je sprejela hujšanje pod zdravniškim nadzorom, brez sladkarij, z malo ogljikovih hidratov. Čeprav je malo goljufala, priznava danes, saj je hranljiva živila raje nadomestila s čokoladicami. V štirih mesecih je sicer izgubila 45 kilogramov, tako da jih je imela zavidljivih 70, je pa vedela, da to, kar je počela, ni bilo zdravo. Zanosila je, rodila in uspela težo nekaj časa zadržati tudi še po porodu.
Tolažba s hrano. Zaradi različnih življenjskih situacij se je spet začela tolažiti s hrano. Težave so se kopičile, kilogrami pa tudi, pravi. Spet je bila na jedilniku sama nezdrava hrana, pa ogromno sladkarij. »Preskusila sem ogromno diet, od ločevalne, LCHF, diete z jabolki, pa z jajci …, ampak ni nič delovalo, vedno so bile največji problem sladkarije.« Vmes je drugič rodila in zamenjala poklic. Prej je bila vzgojiteljica v vrtcu, potem pa je začela delati kot bolničarka v enem od ljubljanskih domov za ostarele in se hkrati šolala za srednjo medicinsko sestro. Ker je bila ves dan zdoma, je zvečer prihajala domov zelo lačna in takrat pojedla vse, kar ji je prišlo pod roko – rogljičke, sendviče, sladolede, napolitanke, čips, popila je veliko sokov in energijskih napitkov. Marca letos, ko je tehtala že 133 kilogramov, je končno spoznala, da tako ne bo šlo več naprej. Bila je zelo nezadovoljna, s slabo samopodobo, povsem brez energije. Po službi je morala počivati, ponoči se je zbujala, več sladkorja je pojedla, več si ga je želela. Takrat je po naključju opazila že omenjeno povabilo pranoterapevta in začutila je, da je to to. »Preden sem poklicala Marjana, sem bila že čisto obupana. Že po najinem prvem pogovoru pa sem začutila ogromno motivacije!«
Več v reviji Jana, 20.9.2022
