»Ko si nisem mogla privoščiti niti karte za mestni bazen in sem na FB zagledala sliko sošolca z Maldivov, sem pomislila: Uau, kako se imajo fino. In če je uspelo njemu, lahko uspe tudi meni, saj je vendar moj vrstnik, hodila sva v isto šolo,« je stavek iz najinega intervjuja, ki še vedno odmeva v moji glavi. Intervju sva delali pri njej doma. V čisto novi, svetli družinski hiši v Zgornji Kungoti. Družbo nama je delal posvojeni kuža Freon. Iz pečice je potegnila sveže pečene rogljičke in nama skuhala kavo. »Vedno sem sanjala o hiški. In zdaj jo imam.«
Odrasla je v Teznem, zloglasnem predelu Maribora, kjer sta bila nasilje vseh vrst in kriminal del vsakdana. »Bili smo otroci ulice, in ko je prišla policijska patrulja, smo se razkropili vsak na svoj konec – v gozd, po kleteh … Vseeno sem se zunaj, v naših otroških klapah, dobro počutila. Doma je pogosto vladalo nasilje – psihično in fizično. Zunaj je bila svoboda. A čeprav nam nikoli ni bilo dolgčas, sem imela od vsega otroškega raziskovanja najraje knjige. Zato sem se zdela drugim čudna. Rada sem se učila, nekaj me je gnalo naprej, knjige so mi širile obzorja in potrjevale vero v to, da »zunaj« sveti drugačno sonce. Svetlejše, toplejše, ki objame nežneje, a hkrati močneje. Ne vem, od kod to moje vedenje, morda zato, ker sem dvakrat kot otrok skoraj umrla, a vedela sem, da je moje življenje lahko tudi povsem drugačno.
Gnala me je vizija, da bom učiteljica
Nekaj najlepšega se mi je zgodilo, ko sem sošolcu razložila snov tako, da se mu je v očeh pokazalo zaupanje vase, in sem v njih razbrala: »Ej, jaz nisem neumen,« ker ni razumel snovi, ko je razlagala učiteljica. Ko je bil tako srečen, ker ni neumen, saj je to sposoben razumeti, sem vedela, da želim biti učiteljica, in to vizijo sem negovala v sebi, se prebila čez ovire in se vpisala na fakulteto ter se pri 21 letih odselila, ker je bilo doma nevzdržno. Ko kot najstnik poslušaš: »Nič ne bo iz tebe, poglej se, kakšna si,« kljub jasnim vizijam in trudu ni lahko. Negovala sem vizijo, da bom učiteljica, in s takratnim partnerjem sva si ustvarila gospodinjstvo pri njih doma; uredila sva prizidek pri hiši. Prvi letnik na fakulteti sem uspešno končala in načrtno zanosila s prvo hčerko ter v času študija zanosila še z drugo ter uspešno diplomirala.
Nihče mi ni povedal, kako se odzvati, ko v razredu nastane kaos
Ko sem prišla v službo, sem opazila, da veliko stvari ne vem. Na fakulteti so me naučili napisati pripravo, nihče pa mi ni ničesar povedal o tem, kaj naj naredim, ko vsi otroci hkrati nekaj hočejo, ko si izgubljen in prestrašen ter greš potem v edine vzorce, ki jih poznaš, ter si poniževalen, ustrahovalen, vzvišen, kričav. Tako nisem hotela vzgajati svojih otrok doma, pa tudi dijakov in učencev v šoli ne. Že ko sem bila utrujena od dojenja, skrbi za triletnico in gospodinjstva ter nočnega študija, sem opažala, koliko vzorcev poniževanja, kričanja je bilo v meni. Prisegla sem si, da tega ne bom počela. A v nekaterih situacijah se nekateri vzorci dvignejo vsakomur. Večjo kot imamo prtljago, toliko bolj. Jaz v tistem trenutku nisem vedela, kam naj grem, kaj naj naredim, ko v meni narašča srd. Kaj naj naredim, če se je moje telo odzvalo kar po svoje, saj sem bila kot otrok tolikokrat trpinčena, tepena, ponižana in je iz mene v tistih trenutkih hotelo prav to?
Več v reviji Zarja Jana št. 44, 2.11.2021
